Evropska pešpot E6 Slovenija

Opisujem svoja doživetja po evropski pešpoti e6 v Sloveniji.

Monday, July 31, 2006

POHOD RADLJE OB DRAVI - PARTIZANSKI DOM POD MALO KOPO, E6, SLOVENIJA, 2006
Slovensko evropsko pešpot E6 je potrebno začeti na severu Slovenije ob reki Dravi. Najbolj priročno mesto na tem delu, ki povezuje notranjost Slovenije, so Radlje ob Dravi. Ta del pešpoti povezuje avstrijsko E6 in slovensko E6, kar pomeni, da mora priti do mesta Radlje ob Dravi preko mejnega prehoda Radelj. Ker pa pohodnik ne more iti najprej po poti do prej omenjenega mejnega prehoda, potem pa zopet po isti poti nazaj, je potrebno za pravilno hojo po pešpoti začeti pohod že v Avstriji, in sicer v kraju Ivnik/Ebiswald. Osebno sem ta del poti pustil za kakšne druge dni, ko bom pešačil po avstrijski E6.

















Knjižica Evropska pešpot E6 in rdeče rumene markacije so naju s prijateljem Mihom Sketom vodile mimo pekarne proti Vuhredu. Na začetku sva hodila po asfaltni cesti. Tistega dne je bilo na soncu in na asfaltu zelo vroče, čez 30 stopinj celzija. Telo je zelo segrevalo in samo pogosto pitje pijače je omogočalo normalno hojo. Na izhodu iz mesta sva šla mimo delavcev, ki so urejali cesto in sva bila za njih kar zanimive figuri z nahrbtnikoma na ramenih, palicami in posebno moj je bil ogromen s pregrinjalom za spalno vrečo na njegovem spodnjem delu. Na sredini pa nalepka Evropske pešpoti Slovenija.
















Pri smerokazu na zgornji sliki sva zavila levo proti Vuhredu. Kmalu sva iz kolovoza prispela v gozd, malo gor in dol in čez nekaj časa sva zagledala Vuhred skozi, katerega teče reka Drava. Drava je sorazmerno široka reka, rjave barve in številnimi elektrarnami na tem delu.
















Prijetno je bilo iti čez most v Vuhred, kajti voda človeka pomirja in hladi. Sledila je hoja skozi naselje, nekaj iskanja markacij glede na to, da je bil podrt ličen smerokaz za Sv. Anton, kamor naju je vodila nadaljnja pot. Ostro oko prijatelja nama je omogočilo hitro nadaljevanje poti, brez pretiranega iskanja markacij.

















Pričela sva se vzpenjati proti vasi Sv. Anton. Naprej proti Mali Kopi pa je na vzpetini tudi cerkev z istim imenom, ki ga nosi celotno naselje pod njim, Sv. Anton. Hodila sva navkreber po značilnih gozdnih poteh, ki so bile ponekod poraščene z visokimi travami in praprotmi, idealno področje za klope, drugje pa očiščene tega rastlinja zaradi pomanjkanja dnevne svetlobe, potrebne za foto-sintezo.
















Ko sva se kar nekaj časa mučila po vzponih, sva za nagrado končno ogledala prve hiše vasi Sv. Anton, nekaj let nazaj z imenom Planina.



















Lepa gozdna pot in v zadnjem delu serpentine makedama so naju vodile do cerkve Sv. Antona na vrhu hriba, kar ji je omogočala opaznost iz bližnje in daljne okolice.





























Začela sva se približevati Mali Kopi, na kar naju je opozarjalo smučišče, vidno s prostim očesom na vrhu Pohorja. Potrebno je bilo iti mimo nekaj kmetij. Na eni izmed njih se je prijatelj odžejal z vodo , če se ne motim je kmetija nosila ime Lešnik. Nekoliko višje v hribu sva naletela na izvir, pri katerem sva se oskrbela z bistro planinsko vodo. Na tem delu se je pot neprestano vzpenjala, a ne prestrmo. Ko sva prispela do vikenda, ki ga je čuval škotski ovčar z neprestanim opazovanjem okolice in če je opazil "vsiljivca" tudi z laježem, se je pot pričela strmeje vzpenjati po gozdu vse do roba urejenega smučišča.































































Palice je bilo potrebno soročno vbadati ob telesu v strmem vzponu po gozdni poti, da sva se premikala proti Partizanki na Mali Kopi. Najbolj strmo je šlo navzgor, ko sva prispela na smučišče. A kmalu je strmina nekoliko popustila in potem sva nadaljevala po poti, po kateri so vozili tudi ratragi iz smučišča Kope. Na smučišču sva opazila, da postavljajo nove drogove za sedežnico. Končno se je pot nekoliko zravnala, višina je omogočila pogled na bližnjo in daljno okolico, prepredeno z višjimi in nižjimi vrhovi, z dolinami in naselji med njimi. Na tem mestu se je evropska pešpot srečala z Slovensko planinsko potjo, z značilno Knafeljčevo oznako in številko 1, kar tudi nekaj pomeni.













































Približevala sva se koči na Mali Kopi z imenom Partizanka, na nadmorski višini 1443 m. Še prej sva morala ob robu gozda, čez posekano drevje. Bilo je naporno dvigovati noge čez podrto grmičevje in drevje in se vzpenjati. Tudi to pot, prekrito z nepričakovanimi ovirami, sva prehodila v približno četrt ure in ogledala težko pričakovano lično kočo Partizanka. V njej sva okusno večerjala in prespala v lepo urejeni sobi, opremljeni s povsem novimi pogradi iz borovca. Živahna oskrbnica koče pa naju je informirala z raznimi zanimivostmi, tudi s pohodniškimi npr. dve pohodnici sta ji povedali, da človek po pešpoteh postane utrujen po 3 dneh hoje, ko ga pričnejo boleti kosti telesa. Potem sva slišala, da medvedje v notranjskih gozdovih, vzbujajo strah pri ljudeh, glede hoje po teh predelih ipd.














Sunday, July 16, 2006

POHOD JEVNICA - GROSUPLJE
Slovenija je nenavadno hribovita dežela. Ne povsod z visokimi vrhovi nad 2000m, pa kljub temu jo prepredajo številne doline in vzpetine okoli 700 m nadmorske višine. Ti predeli so kar pestro poseljeni z ljudmi, ki se pogosto ukvarjajo s kmetijstvom. Če ne bi bilo različnih obhodnic kot so Evropske pešpoti, Pot kurirjev in vezistov, Zasavska planinska pot, Badjureva krožna planinska pot itd., tujec ne bi imel možnost hoditi po teh krajih. Za obisk prej opisanih krajev sva se odločila s prijateljem.


V zgodnjih jutranjih urah sva se odpeljala z vlakom iz Železniške postaje Ljubljana proti Jevnici. V pol ure smo prispeli v Jevnico, kjer sva izstopila. Natovorila sva nahrbtnika na rame in s pomočjo vodiča Evropska pešpot E6 in zemljevida Ljubljana in okolica pričela 30 km pohod iz Jevnice do Grosuplja.
















Že takoj na začetku je bilo potrebno iti navkreber proti Zgornji Jevnici. Hodila sva po gozdni poti, ki je bila hodourniškega izvora. Zanimivo je bilo opazovati izsušeno ilavnoto in kamnito dno tega občasnega hodournika, saj nobeni rastlini ni bila omogočena rast.


















Gozdna pot naju je pripeljala do zanimive hiše. V ogradi za hišo so se pasli konji. Hišo pa sta čuvala dva psa, ne preveč napadalna. Lajala pa sta, da bi odgnala prišleke. Kmalu sva zagledala tudi hišo Zgornja Jevnica 19, pri kateri sva morala po navodilu vodiča Evropska pešpot E6 zaviti na stezo, ki se je strmo vila v pobočje travnika. E6 gre najrajši po stezah, če so le možnosti. In tudi tu je bil uporabljeno to načelo.



































Toda ta pot ni bila dolgega veka, saj sva bila zopet na makedamski cesti proti Jančam. Ob poti sva opazila tablo Sadna cesta. Govorila z domačinom, ki se je pripravljal na košnjo trave. Trava na njegovem travniku je bila že nekoliko posušena, ker jo ni imel čas pokositi zaradi obiranja jagod.

















































Pot naju je pripeljala na Janče. Janče so ena tistih planinskih točk, kjer se dnevno zbere veliko planincev, kolesarjev in ostalih obiskovalcev, kar pa ni nenavadno glede bližine Ljubljane. To lahko sklepamo iz prostornega in urejenega planinskega doma, ki ga upravlja planinsko društvo Litija. Otroci imajo na razpolago igrala v obliki jagod. Odrasli pa plesišče. Skratka zelo zanimiva in gostilniško bogata turistična točka.
























































Pot sva nadaljevala proti Volavju. Nekaj korakov od doma na Jančah gre pot strmo navzdol. Orientacijska točka je hiša Janče številka 2. Po poti navzdol sva hodila okoli 30 minut, ko sva zavila pri tabli Volavje levo proti Prežganju.













Prežganje ima zanimivo cerkev na vzpetini, ki je posvečana Sv. Marjeti. Po navodilih iz vodiča sva se povzpela na hrib po razširjen razgled. Opazila sva tudi moderno znamenje, ki je bilo posvečano obisku papeža. Šla sva tudi mimo cerkve Sv. Marjeta. Zadihana zaradi vzpona sva morala skozi pokopališče mimo župnišča, kjer sva ravno srečala duhovnika. Povedal nama je, da gre tu mimo kar nekaj Nemcev, ki hodijo po E6. Letos je nanj naredil vtis moški iz Nemčije, ki mu je razkril svoje načrte, da bo hodil po E6 2 meseca, da premaga to pešpot.















Sledila je asfaltna pot proti Velikem Trebeljevem. Šla sva tudi mimi okrepčevalnice Gaberke.































Od tu se je pot povzpela proti vzpetini Kopance in dalje proti Kucelju, ki ima zanimiv stolp, v funkciji geodetskega središča Slovenije.














































Na tem mestu naj opozoriva pohodnike, da bodo tu zaman iskali hruško, pri kateri je potrebno zaviti desno. Midva jo nisva našla in sva s pomočjo zemljevida ugotovila, kje je potrebno zaviti proti Kucelju. Če na kratko opišem: zaviti je potrebno desno v smeri hoje na polja okoli 800 m pred vasjo Leskovec. Ko pridemo do gozda zagledamo markacijo E6, ki nas nato vodi dalje proti Kucelju.













































Iz Kucelja sva se sputila proti Blečjemu vrhu, ki je kmečka vas. V tej vasi sva pred hišo srečala vaščana, ki nama je povedal, da je tudi navdušen pohodnik in redno hodi po mejah Slovenije. Omenil je južni del Slovenije, in sicer je hodil ob Kolpi do Ilirske Bistrice, kjer je potem hodil proti Slavniku in nato do slovenskega morja. Spodaj te vasi je bil zopet odcep poti v gozd in sva dospela v bližino vasi Polica. Presenetila naju je tabla, da so medvedi v gozdu, zato morajo lastniki imeti pse na vrveh. V vasi Polica naju je najbolj razveselila prodajalna, da sva se okrepčala in nasitila želodce.























































Na vidiku je bila že avtocesta Ljubljana - Novo Mesto. Šla sva pod podvoz proti vasi Zgornje Duplice. Pot do te vasi je bila asfaltna. V neki brunarici v tej vasi, z napisom Hlapci d.o.o. so se pripravljali na piknik. Vse so imeli že pripravljeno od miz, pečenega odojka. Nižje v vasi sva si ogledovala veliko stavbo, kasarniškega videza in lajajočih ovčjakov za visoko ograjo. Ugotovila sva, da gre za tekstilno tovarno. To je bila zadnja vas pred Grosupljem oz. njegovim predmestjem Jerovo vasjo. Asfaltna pot naju je okoli 19 h pripeljala v Grosuplje. Po katerem sva hodila skoraj 45 minut, da sva dospela do avtobusne postaje. Z avtobusom sva se ob 20h odpeljala proti Ljubljani.













































Zaključen je bil najin pohod po E6. Ugotovim lahko, da je šlo za zanimivo hribovito področje v okolici Ljublane. Če se peljemo z avtomobilom po avtocesti proti Novemu Mestu, sploh ne slutimo, kakšna hribovita pokrajina je v naši bližini in koliko slovenskega podeželja.