Evropska pešpot E6 Slovenija

Opisujem svoja doživetja po evropski pešpoti e6 v Sloveniji.

Sunday, July 16, 2006

POHOD JEVNICA - GROSUPLJE
Slovenija je nenavadno hribovita dežela. Ne povsod z visokimi vrhovi nad 2000m, pa kljub temu jo prepredajo številne doline in vzpetine okoli 700 m nadmorske višine. Ti predeli so kar pestro poseljeni z ljudmi, ki se pogosto ukvarjajo s kmetijstvom. Če ne bi bilo različnih obhodnic kot so Evropske pešpoti, Pot kurirjev in vezistov, Zasavska planinska pot, Badjureva krožna planinska pot itd., tujec ne bi imel možnost hoditi po teh krajih. Za obisk prej opisanih krajev sva se odločila s prijateljem.


V zgodnjih jutranjih urah sva se odpeljala z vlakom iz Železniške postaje Ljubljana proti Jevnici. V pol ure smo prispeli v Jevnico, kjer sva izstopila. Natovorila sva nahrbtnika na rame in s pomočjo vodiča Evropska pešpot E6 in zemljevida Ljubljana in okolica pričela 30 km pohod iz Jevnice do Grosuplja.
















Že takoj na začetku je bilo potrebno iti navkreber proti Zgornji Jevnici. Hodila sva po gozdni poti, ki je bila hodourniškega izvora. Zanimivo je bilo opazovati izsušeno ilavnoto in kamnito dno tega občasnega hodournika, saj nobeni rastlini ni bila omogočena rast.


















Gozdna pot naju je pripeljala do zanimive hiše. V ogradi za hišo so se pasli konji. Hišo pa sta čuvala dva psa, ne preveč napadalna. Lajala pa sta, da bi odgnala prišleke. Kmalu sva zagledala tudi hišo Zgornja Jevnica 19, pri kateri sva morala po navodilu vodiča Evropska pešpot E6 zaviti na stezo, ki se je strmo vila v pobočje travnika. E6 gre najrajši po stezah, če so le možnosti. In tudi tu je bil uporabljeno to načelo.



































Toda ta pot ni bila dolgega veka, saj sva bila zopet na makedamski cesti proti Jančam. Ob poti sva opazila tablo Sadna cesta. Govorila z domačinom, ki se je pripravljal na košnjo trave. Trava na njegovem travniku je bila že nekoliko posušena, ker jo ni imel čas pokositi zaradi obiranja jagod.

















































Pot naju je pripeljala na Janče. Janče so ena tistih planinskih točk, kjer se dnevno zbere veliko planincev, kolesarjev in ostalih obiskovalcev, kar pa ni nenavadno glede bližine Ljubljane. To lahko sklepamo iz prostornega in urejenega planinskega doma, ki ga upravlja planinsko društvo Litija. Otroci imajo na razpolago igrala v obliki jagod. Odrasli pa plesišče. Skratka zelo zanimiva in gostilniško bogata turistična točka.
























































Pot sva nadaljevala proti Volavju. Nekaj korakov od doma na Jančah gre pot strmo navzdol. Orientacijska točka je hiša Janče številka 2. Po poti navzdol sva hodila okoli 30 minut, ko sva zavila pri tabli Volavje levo proti Prežganju.













Prežganje ima zanimivo cerkev na vzpetini, ki je posvečana Sv. Marjeti. Po navodilih iz vodiča sva se povzpela na hrib po razširjen razgled. Opazila sva tudi moderno znamenje, ki je bilo posvečano obisku papeža. Šla sva tudi mimo cerkve Sv. Marjeta. Zadihana zaradi vzpona sva morala skozi pokopališče mimo župnišča, kjer sva ravno srečala duhovnika. Povedal nama je, da gre tu mimo kar nekaj Nemcev, ki hodijo po E6. Letos je nanj naredil vtis moški iz Nemčije, ki mu je razkril svoje načrte, da bo hodil po E6 2 meseca, da premaga to pešpot.















Sledila je asfaltna pot proti Velikem Trebeljevem. Šla sva tudi mimi okrepčevalnice Gaberke.































Od tu se je pot povzpela proti vzpetini Kopance in dalje proti Kucelju, ki ima zanimiv stolp, v funkciji geodetskega središča Slovenije.














































Na tem mestu naj opozoriva pohodnike, da bodo tu zaman iskali hruško, pri kateri je potrebno zaviti desno. Midva jo nisva našla in sva s pomočjo zemljevida ugotovila, kje je potrebno zaviti proti Kucelju. Če na kratko opišem: zaviti je potrebno desno v smeri hoje na polja okoli 800 m pred vasjo Leskovec. Ko pridemo do gozda zagledamo markacijo E6, ki nas nato vodi dalje proti Kucelju.













































Iz Kucelja sva se sputila proti Blečjemu vrhu, ki je kmečka vas. V tej vasi sva pred hišo srečala vaščana, ki nama je povedal, da je tudi navdušen pohodnik in redno hodi po mejah Slovenije. Omenil je južni del Slovenije, in sicer je hodil ob Kolpi do Ilirske Bistrice, kjer je potem hodil proti Slavniku in nato do slovenskega morja. Spodaj te vasi je bil zopet odcep poti v gozd in sva dospela v bližino vasi Polica. Presenetila naju je tabla, da so medvedi v gozdu, zato morajo lastniki imeti pse na vrveh. V vasi Polica naju je najbolj razveselila prodajalna, da sva se okrepčala in nasitila želodce.























































Na vidiku je bila že avtocesta Ljubljana - Novo Mesto. Šla sva pod podvoz proti vasi Zgornje Duplice. Pot do te vasi je bila asfaltna. V neki brunarici v tej vasi, z napisom Hlapci d.o.o. so se pripravljali na piknik. Vse so imeli že pripravljeno od miz, pečenega odojka. Nižje v vasi sva si ogledovala veliko stavbo, kasarniškega videza in lajajočih ovčjakov za visoko ograjo. Ugotovila sva, da gre za tekstilno tovarno. To je bila zadnja vas pred Grosupljem oz. njegovim predmestjem Jerovo vasjo. Asfaltna pot naju je okoli 19 h pripeljala v Grosuplje. Po katerem sva hodila skoraj 45 minut, da sva dospela do avtobusne postaje. Z avtobusom sva se ob 20h odpeljala proti Ljubljani.













































Zaključen je bil najin pohod po E6. Ugotovim lahko, da je šlo za zanimivo hribovito področje v okolici Ljublane. Če se peljemo z avtomobilom po avtocesti proti Novemu Mestu, sploh ne slutimo, kakšna hribovita pokrajina je v naši bližini in koliko slovenskega podeželja.

0 Comments:

Post a Comment

<< Home