Evropska pešpot E6 Slovenija

Opisujem svoja doživetja po evropski pešpoti e6 v Sloveniji.

Tuesday, October 31, 2006

POHOD ILIRSKA BISTRICA - MARKOVŠČINA, E6, SLOVENIJA, NOVEMBER 2006
Jeseni in pozimi je dobro obiskati toplejše kraje, kjer zime niso tako hladne. To velja za kraje, ki sva jih obiskala z Mihom Sketom z namenom, da prehodiva zadnji del slovenske evropske pešpoti E6 iz Ilirske Bistrice do Strunjana. Na roko nama je šlo tudi sončno, a ne pretoplo vreme, ki je običajno za te kraje poleti.

V zgodnjih jutranjih urah sva se z vlakom Ljubljana - Reka pripeljala v Ilirsko Bistrico. Tega jutra je bila prisotna megla v Ilirski Bistrici in njeni okolici. Pred nekaj leti sem v Ilirski Bistrici zaključil pohod Stari trg pri Ložu - Snežnik - Ilirska Bistrica. Tega dne pa je sledilo nadaljevanje, tako da sva z Mihom že od samega začetka brez pomoči zemljevida in knjižnega vodiča vedela, kam iti. Naprej od železniške postaje proti gozdovom, ki vodijo na Brkine. Ob poti so bile tudi markacije E6, nekoliko zbledele, kar je značilno za celotni del do Strunjana, a pomagajo pohodniku, da ne tava po neznanih krajih. Na tem mestu naj omenim, da pohodnik po evropskih pešpoteh potrebuje za uspešno orientacijo: zemljevid krajev, kjer hodi, največ v merilu 1:100.000, vodič iz knjižice Evropska pešpot E6 in zelo zaželene so prej omenjene markacije. Priporočam knjigo Slovenija turistični atlas, kjer lahko pohodnik najde celotno Slovenijo v merilu 1:100.000. V njega so vrisane vse planinske poti, daljše obhodnice kot sta obe slovenski evropski pešpoti E6 in E7, Slovenska planinska transverzala.

















Kmalu sva zapostila mestno okolje Ilirske Bistrice in sva se začela približevati prvim vasem v okolici mesta: Rečici in Zarečju. Šlo je za vasice, katerih arhitektura je že spominjala na sredozemlje: položne strehe, nižje hiše, tu še ne s prav pestrim sadjem okoli nje. Najbolj zanimiv je bil pastir ovac za vasjo, ki je pazil čredo. V čredi sva opazila kontrastne ovce črne barve, vendar je bila samo ena taka. Saj poznate pregovor: On je črna ovca. A pastir je povedal, da barva ovac ni pomembna. On ima ovce za meso. Ko sva ga vprašala, ali je kaj medvedov v okolici, nama je slikovito razložil, kako je pred kratkim njegov sin-lovec srečal 150 kg medveda v Brkinih, tako na 5 m. A na srečo sta šla njegov sin in medved po tem dogodku vsak svojo pot. Sinu ni bilo potrebo uporabiti puške. Možak nama je tudi pokazal, kje morava iti v dolino potoka Postrva.







































Potem, ko sva dospela v gozd po asfaltirani poti, sva kmalu opazila potok Postrva. Šlo je za običajen potok, širok okoli 4 m, z bolj plitvo strugo, vdolbleno v zemljo. Malo višje ob potoku sva zagledala "ranč" Bubec, kjer gradijo novo hišo in tu lahko popotniki prenočijo in se podprejo s hrano, mogoče s kakšno postrvjo in pijačo. Tu postane pot asfaltirana in skozi gozdove, travnike in sadovnjake vodi najprej do osamljene kmetije, ki sem se jo najbolj zapomnil po ogromnem belem šarplanincu, ki je dolgo in močno lajal na nas. Namreč pri turistični kmetiji Bubec sva dobila spremstvo. Malo naprej v smeri najine poti sta se nama pridružili dve psički, lovskega porekla, rjave in črne barve. Najprej sta oba letala okoli naju , malo naprej, malo nazaj, vohlala po okolici ceste. To se nama ni zdelo nič nenavadnega, a po nekaj kilometrih je bila pri naju še vedno rjava psička, ki je imela glede na njene siske mladiče. Ob poti sva tudi z poželenjem opazalova jablane, na katerih so bili še vedno sadeži. Ko sva enega poskusila, sva začutila njegov osvežujoči kiselkasti okus.





















































Druščina povečana za psa, je hodila naprej po ozki asfaltni poti po dolini obraščeni z gozdovi na obeh straneh, ki so se strmo dvigali nad njo. Gozdove so prekinjali travniki z jablanami, polne dozorelih sadežev. Z Mihom sva poskusila vsak enega, osebno sem bil malo razočaran nad kislim, a osvežujočim okusom. Začela sva se približevati kmetiji Dekleva, kjer se ukvarjajo s poljedelstvom in živinorejo. To so nakazovale ovce in plantaža jabolk nad hišo. Ovce so imele za čuvaja velikega belega šarplaninca, ki je opozarjal na svojo vlogo čuvaja z močnim in dolgotrajnim laježem. 





















































Tu se je pričel kolovoz strmo vzpetnjati navkreber po pobočju nad kmetijo. Lajež psa je bilo vse manj slišati. Šla sva mimo številnega robidja, z debelimi plodovi, ki so bili zelo kislega okusa. Hodeč po kolovozu navzgor sva dospela do vasi Pregarje v Brkinih. Ko sva stopila iz kolovoza na asfalt, sva iz bližnje hiše zaslišala poskočne zvoke istrske melodije. Glas iz diktafona naju je opozoril, da je v tem kraju trgovina. Napotila sva se proti njen. Pred njo so bili zbrani domačini, ki so skrali pivo iz pločevinke pred njenim vhodom. Osebno sva si nakupila hrane in pijače. Nekaj hrane in pijače sva zaužila na klopci pred trgovino. Osebno sem z zanimanjem poslušal govorico prej omenjenih domačinov. Slišale so se neartikulirani glasovi v primorskem narečju. Najin "novi" pes je bil vseskozi ob naju, pričakoval je kakšen kos mesa, vmes je tudi malo dremal, a očitno se nama je priključil. Špekulirala sva, kje naju bo zapustil, a nisva se še vedela, da naju bo zapustil prav kmalu v bližnji vasi.




















































Pot naju je vodila skozi sorazmerno dolgo vas Pregarje, ki ima poleg trgovine, tudi slikovito šolo in seveda asfaltirane poti, ki vodi iz oziroma v vas. Midva sva se po taki poti usmerila proti Slavniku. Iz tu sva lahko opazovala pokrajino proti Postojni na eni strani in na drugi strani že obrise Slavnika. Od kulturnih dobrin pa naj omenim cerkve, ki niso bile pretirano visoke in mogoče okrašene, vendar so služile svojemu namenu. Iz te ceste, sva se spustila po makedamski cesti proti vasi Brezovo Brdo. Šlo je za klasično brkinsko vas, a na neki hiši sem videl kraj: Brezovo Brdo, okraj Materija. A že tako blizu sva, današnjega kraja, kjer bova prenočevala, sem si mislil. Ko sem zagledal pred hišo gospo, ki je pometala listje in gospoda, očitno gospodarja hiše, sem mu povedal, da naju že od turistične kmetije Bubec spremlja psica in kaj bi storili. Poklical je lastnika tega psa po telefonu, ki ga je pogrešal. Povedal mu je, da je z nami in ali naj ga vklene v verigu in ga naprosil, če pride ponj. Lastnik se je strinjal, psa smo skušali najprej vkleniti na proste, a se je preveč opiral. Zvabili smo ga v prostor, kjer nam ni mogel pobegniti, vklenili v verige in privezali v hlev. Tako se je končalo naše druženje.




















































































Pot naju je vodila mimo pašnika za konje nižje dol v vas, kjer sva iz asfaltne ceste zavila na gozdni kolovoz in po njem skozi gozd na travnike do potoka. Ko sva prečkala potok sva prispela do nekdanje kmetije Krkavec. Iz okna naju je pozdravil najemnik, moj rojak iz Kranja, ki naju je kasneje pogostil s pijačo in hrano. Podaril mi je tudi 2 glasbena CD-ja, ki jih sam posname v svojem majhnem glasbenem studiju. Že se je začelo mračiti, ko sva navkreber prišla v vas Ritomeče. Glede na temo, sva bila prestrašena, kako priti najprej do Markovščine, potem pa do Materije. Domačin nama je povedal, da do omenjenih krajev vodi asfaltna pot. Najprej sva hodila po gozdni poti, ki se je končala na asfaltni. Ta cesta naju je pripeljala v vas Slivje, skozi katero nisva pešačila, ampak sva se na njenem robu usmerila v Markovščino. Zaradi noči nama ni uspelo pogledati jamo Dimnice. Že v temi sva šla skozi Markovščino in na koncu vasi prišla do regionalne ceste Reka - Trst. Po tej poti sva morala debelo uro pešačiti do vasi Materije, kjer sva že predhodno rezervirala prenočišče Godina. Za dobrodošlico sva dobila šilce slivovega žganja, ki ga je kuhal gospodar. Udobno sva prespala noč v lepo urejeni sobi s kopalnico. Že prej pa nama je obljubil Franc Godina, da naju bo odpeljal nazaj do Markovščine, kjer bova nadaljevala pot do Slavnika.









































0 Comments:

Post a Comment

<< Home