POHOD RADLJE OB DRAVI - PARTIZANSKI DOM POD MALO KOPO, E6, SLOVENIJA, 2006
Slovensko evropsko pešpot E6 je potrebno začeti na severu Slovenije ob reki Dravi. Najbolj priročno mesto na tem delu, ki povezuje notranjost Slovenije, so Radlje ob Dravi. Ta del pešpoti povezuje avstrijsko E6 in slovensko E6, kar pomeni, da mora priti do mesta Radlje ob Dravi preko mejnega prehoda Radelj. Ker pa pohodnik ne more iti najprej po poti do prej omenjenega mejnega prehoda, potem pa zopet po isti poti nazaj, je potrebno za pravilno hojo po pešpoti začeti pohod že v Avstriji, in sicer v kraju Ivnik/Ebiswald. Osebno sem ta del poti pustil za kakšne druge dni, ko bom pešačil po avstrijski E6.
















Knjižica Evropska pešpot E6 in rdeče rumene markacije so naju s prijateljem Mihom Sketom vodile mimo pekarne proti Vuhredu. Na začetku sva hodila po asfaltni cesti. Tistega dne je bilo na soncu in na asfaltu zelo vroče, čez 30 stopinj celzija. Telo je zelo segrevalo in samo pogosto pitje pijače je omogočalo normalno hojo. Na izhodu iz mesta sva šla mimo delavcev, ki so urejali cesto in sva bila za njih kar zanimive figuri z nahrbtnikoma na ramenih, palicami in posebno moj je bil ogromen s pregrinjalom za spalno vrečo na njegovem spodnjem delu. Na sredini pa nalepka Evropske pešpoti Slovenija.
















Pri smerokazu na zgornji sliki sva zavila levo proti Vuhredu. Kmalu sva iz kolovoza prispela v gozd, malo gor in dol in čez nekaj časa sva zagledala Vuhred skozi, katerega teče reka Drava. Drava je sorazmerno široka reka, rjave barve in številnimi elektrarnami na tem delu.
















Prijetno je bilo iti čez most v Vuhred, kajti voda človeka pomirja in hladi. Sledila je hoja skozi naselje, nekaj iskanja markacij glede na to, da je bil podrt ličen smerokaz za Sv. Anton, kamor naju je vodila nadaljnja pot. Ostro oko prijatelja nama je omogočilo hitro nadaljevanje poti, brez pretiranega iskanja markacij.

















Pričela sva se vzpenjati proti vasi Sv. Anton. Naprej proti Mali Kopi pa je na vzpetini tudi cerkev z istim imenom, ki ga nosi celotno naselje pod njim, Sv. Anton. Hodila sva navkreber po značilnih gozdnih poteh, ki so bile ponekod poraščene z visokimi travami in praprotmi, idealno področje za klope, drugje pa očiščene tega rastlinja zaradi pomanjkanja dnevne svetlobe, potrebne za foto-sintezo.
















Ko sva se kar nekaj časa mučila po vzponih, sva za nagrado končno ogledala prve hiše vasi Sv. Anton, nekaj let nazaj z imenom Planina.


















Lepa gozdna pot in v zadnjem delu serpentine makedama so naju vodile do cerkve Sv. Antona na vrhu hriba, kar ji je omogočala opaznost iz bližnje in daljne okolice. 
































Začela sva se približevati Mali Kopi, na kar naju je opozarjalo smučišče, vidno s prostim očesom na vrhu Pohorja. Potrebno je bilo iti mimo nekaj kmetij. Na eni izmed njih se je prijatelj odžejal z vodo , če se ne motim je kmetija nosila ime Lešnik. Nekoliko višje v hribu sva naletela na izvir, pri katerem sva se oskrbela z bistro planinsko vodo. Na tem delu se je pot neprestano vzpenjala, a ne prestrmo. Ko sva prispela do vikenda, ki ga je čuval škotski ovčar z neprestanim opazovanjem okolice in če je opazil "vsiljivca" tudi z laježem, se je pot pričela strmeje vzpenjati po gozdu vse do roba urejenega smučišča.































































Palice je bilo potrebno soročno vbadati ob telesu v strmem vzponu po gozdni poti, da sva se premikala proti Partizanki na Mali Kopi. Najbolj strmo je šlo navzgor, ko sva prispela na smučišče. A kmalu je strmina nekoliko popustila in potem sva nadaljevala po poti, po kateri so vozili tudi ratragi iz smučišča Kope. Na smučišču sva opazila, da postavljajo nove drogove za sedežnico. Končno se je pot nekoliko zravnala, višina je omogočila pogled na bližnjo in daljno okolico, prepredeno z višjimi in nižjimi vrhovi, z dolinami in naselji med njimi. Na tem mestu se je evropska pešpot srečala z Slovensko planinsko potjo, z značilno Knafeljčevo oznako in številko 1, kar tudi nekaj pomeni.













































Približevala sva se koči na Mali Kopi z imenom Partizanka, na nadmorski višini 1443 m. Še prej sva morala ob robu gozda, čez posekano drevje. Bilo je naporno dvigovati noge čez podrto grmičevje in drevje in se vzpenjati. Tudi to pot, prekrito z nepričakovanimi ovirami, sva prehodila v približno četrt ure in ogledala težko pričakovano lično kočo Partizanka. V njej sva okusno večerjala in prespala v lepo urejeni sobi, opremljeni s povsem novimi pogradi iz borovca. Živahna oskrbnica koče pa naju je informirala z raznimi zanimivostmi, tudi s pohodniškimi npr. dve pohodnici sta ji povedali, da človek po pešpoteh postane utrujen po 3 dneh hoje, ko ga pričnejo boleti kosti telesa. Potem sva slišala, da medvedje v notranjskih gozdovih, vzbujajo strah pri ljudeh, glede hoje po teh predelih ipd.