Evropska pešpot E6 Slovenija

Opisujem svoja doživetja po evropski pešpoti e6 v Sloveniji.

Wednesday, November 01, 2006

POHOD PONJAN - STRUNJAN, SLOVENSKI E6, OKTOBER 2006
Čakal naju je še zadnji dan pohoda. Vreme je bilo sončno, okoli 20 stopinj celzija, z rahlim vetrom. Pogled na preostalo pokrajino za hojo, mi je govorilo, da bo bolj ravninska etapa in po asfaltnih poteh, kar se je na koncu tudi uresničilo.

Okoli 9 ure zjutraj sva zapostila Ponjan in se odpravila proti eni daljši vasi v Sloveniji Šmarju. Potrebno je bilo iti najprej po ravnem in nato po klancu navzdol. Šmarje se lahko pohvali z gostilno, trgovino, ki pa tisti dan ni bila odprta zaradi praznika reformacije. Značilnost hoje po tem delu je bila lepa panorama na slovensko Istro (Koper, Izolo in Piran) zaradi hoje po pobočju nad morjem okoli 200 m višinske razlike. Ko sva se spustila še nižje sva prečkala cesto Koper - Pula. Tu pridemo do hiše, kjer nudijo prenočišča. Sledilo je naselje Gažon, ki leži na vzpetini ob morju, na desni strani ceste Koper - Portorož.
A na to zopet navzgor proti Baredi. Tu so velike plantaže vinske trte in oljk. Največje na najini poti. Ko sva dospela na vrh tega pobočja, sva nekaj časa hodila po ravnem z značilno lepo panoramo na morje, izolsko pristanišče, Fieso in Piran Vse bolj sva se pričela približevati Jagodju in Izoli in , ki leži ob cesti Koper - Portorož. Komaj sva čakala, kdaj se bo pot pričela strmo spuščati proti omenjeni cesti. Ko se je to zgodilo, sva prišla na kolesarsko pot, ki vodi do Portoroža in verjetno še naprej. Na tej kolesarski poti sva srečala največje število mimoidočih do sedaj na evropski pešpoti, a na kolesih. Moram priznati, da kljub temu, da hodim po evropskih pešpoteh s prekinitvami že več kot 20 dni, do sedaj še nisem srečal evropohodnika. S pomočjo avdio vodiča sva zavila iz te poti na pravem mestu desno. Po nekaj časa sva se približala majhni cerkvici v bližini turističnega naselja Belvedre.







Odšla sva v to turistično naselje, skozenj, kjer so bile markacije prava eksotika v tem urbanem turističnem okolju.
Zunaj tega kompleksna se je narava odprla proti Strunjanu. V daljavi na vrhu hriba sva videla visoke ciprese, do katerih sva morala priti. Ko sva prišla do teh cipres, sva zavila proti belemu križu. Vseskozi sva hodila ob robu pečin, ki so se navpično spuščale v morje. Zanimiv je bil pogled na markacije E6, ki so izstopala v modrem ozadju morja. Ob križu je sedelo veliko ljudi, ki so naju gledali z začudenjem: velika nahrbtnika in pohodniške palice so izstopale glede na druge turiste, ki so se zgolj sprehajali, tekli, gorsko kolesarili. Še malo sva šla ob robu gozda nad pečinami, nato sva zavila v notranjnost gozda, kmalu zagledala hotel Strunjan in vklesano tablo z napisom Evropska pešpot E6 Slovenija. S pomočjo mimoidočih sva naredila še skupinsko sliko ob kamenju E6 Slovenija.
Prehodila sva večji del slovenske E6, ostalo je še malo neprehojene okoli Grosuplja in Blokov. Pot je solidno markirana, zelo pomaga žepni vodnik Evropska pešpot E6 in Slovenija turistični atlas. Kdor ima voljo do hoje, prosti čas, potrebo po raznih doživetjih, so evropske pešpoti prava pot za uresničitev teh interesov. Za konec pa še čudovit in sočen kaki.

MARKOVŠČINA - PONJAN, POHOD PO E6 SLOVENIJA, OKTOBER 2006
Naredilo se je lepo jutro, malo vetrovno, ne prehladno, z eno besedo zelo primeren dan za hojo. Franc Godina naju je pripeljal iz Materije do Markovščine na križišče, kjer E6 prečka glavno cesto Reka - Trst. Slavnik je viden iz Markovščine ves čas. Pohodniku je potrebno vzeti samo "pot pod noge" in pričenja se približevati temu vršacu v slovenski Istri. Pot je zelo dobro označena, da ni potrebno pretirano skrbeti za pravo smer. Hodi se med borovimi in listnatimi gozdovi po ilovno-skalnatem kolovozu, dokler ne pridemo v vas Skandanščina, kjer se prične vzpon na Slavnik.

































Po lepi gozdni cesti, v jesenskem času pokrito z listjem, se vzpenjamo, nekje strmeje, drugje položneje proti Slavniku. Skoraj na vrhu pridemo na jaso, ki se strmo dviguje proti televizijskemu stolpu. Odpre se lep pogled na Brkine in njegove vasi. Ko dospemo do Tumove koče na Slavniku, ugotovimo, da smo na enem izmed najbolj razglednem vrhu v Sloveniji. Vidimo Jadransko morje s pristaniščema Koper, Trst, v daljavi so Julijske alpe, Karavanke, Savinjske alpe. Vidimo pol Slovenije v sončnem vremenu. Koča v tem letnem času je odprta v soboto, nedeljo in praznike. Večina ljudi, ki je prišla tisti dan na Slavnik, so prišli iz smeri Podgorje. Tudi midva sva nadaljevala najino pot proti Podgorju.





















































































Planinska pot se strmo spusti, najprej po travnikih, nato pa po planinski poti do prej omenjene vasi. Glavna značilnost te poti je lep razgled na koprski zaliv. Ko pridemo v dolino, je pred nami vas Podgorje, skozi katero teče regionalna cesta proti Istri. Iz Podgorja gremo po tej poti v Hrastovlje, ki pa je od tu zelo oddaljeno. Najprej gremo skozi gozd po makedamski cesti, ki je posuta z drobljenim kamenjem do železniške proge, verjetno Kozina - Reka, vendar jo tu še ne prečkamo, ampak gremo ob njen navkreber skozi gozd. Ko pridemo na vrh te poti, gremo desno proti Podpeči. Dokaj strmo se je potreno spostiti do vasi, ki je pod pečinami, na polici. Imajo pa tudi starodavni stolp, ki je bil opazovalnica.


























































































































Od tu gremo zopet do železniške proge Ljubljana - Koper, nato malo ob njen do cerkve, sledi pa strm spust po ozki stezici proti Hrastovljem. Potrebno je paziti, da pravočasno pri rdeči puščici zavijemo navzdol skozi grmičovje in skalnati stezi do Hrastovljam. Hrastovlje so pa že prava medetiranska vas z oljkami, grozdjem, figami ipd. V tej vasi je tudi turistična kmetija Škrgat, kjer lahko postrežejo dva avtobus. Tu se lahko oskrbite s pijačo. 






































Od tu pa je potrebno iti v Kubed. Pred sabo imamo pogorje z najvišjim vrhom Lačna 451 m. Malo sva sumila, da se bova povzpela na to pogorje, a pot je vodila pod hribom do ceste Črni kal - Buzet - Istra. Tu sva prvič ozrla plantažo oljk. Potrebno je bilo hoditi še nekoliko navkreber, da sva prišla v vas Kubed. Slikovita istrska vasica s cerkvijo na vzpetini. Tudi naju je pot vodila do tega objekta, potem pa navzdol po stopnicah do prej omenjene ceste, a sedaj v desno, najprej po asfaltni cesti, nato po strmi gozdni cesti do nove regionalne ceste Kubed - Koper. Tu je ob cesti tudi gostilna. Na tem mestu naju je zopet ujela noč. V tem letnem času se kar hitro zmrači. Prižgala sva glavne svetilke in po prej omenjeni poti proti Sv. Antonu. Hodila sva ob levem robu ceste, nenehno pazila na mimoidoče avtomobile in dospela do Antona. V tem kraju sva se malo "lovila", kje zaviti proti Marezigam, a nama je domačin razložil, kje zaviti in da morava hoditi ves čas naravnost. Zopet naju je čakala asfaltna pot, iz katere je bil lep nočni razgled na Koper, Izolo, osvetljena s številnimi lučmi. Vas Marezige so dokaj velike s cesto po sredini vasi za Koper.





































V tem kraju sva najprej vprašala mladeniče, ki so se družili pred gostilno, koliko daleč je do Ponjana, kjer sva nameravala pri prijatelju prenočevati. 2 km je bil njihov odgovor, niso pa pozabili pripomniti, da je potrebno še iti čez strm klanec. Še bolj detalen je bil tekač s psom, ki nama je pokazal oddaljene luči na vrhu hriba in dodal to je Ponjan. "Ali tiste vasi na sredi hriba so Ponjan" sem ga malo vznemirjeno vprašal. "Ne, ne tiste zgoraj, bolj oddaljene to je Ponjan", je odgovoril. Če želiva to noč spati, bo potrebno priti tja gor sem pomislil. Na srečo pa je ves čas asfaltna pot, da bova lahko hodila s svetilkama, je bila moja tolažba. Hodila sva naprej po prej omenjeni cesti do Sv. Antona. Tu pa je bilo potrebno malo iskati odcep za Ponjan. Potrebno je bilo zapustiti regionalno cesto za Koper. Kje točno zaviti v hrib, nama je razložil domačin. Po tej posti sva šla navzgor, kar močno uro, dokler nisva dospela do vrha hriba, kjer se je pričela vas Ponjan. Najprej sva prišla do lepe istrske cerkve, nato je sledilo vprašanje mladenki, ki je bila na cesti, če ve, kje stanujena naš prijatelj. Zelo natančno nama je opisala, kje ga najdeva. Šla sva po njenem opisu do prijatelja, ki je v družinskem krogu gledal televizijo. Že okoli 9:00 zvečer naju je postregel z mesno lozanijo, tortico in izvirno pijačo, podobno albanski bozi. Jedača in pijača je bila zelo dobra, posebno po takih naporih. Malo kasneje nama je pokazal najino sobo, v kateri sva kmalu globoko zaspala, vse do torkovega jutra naslednjega dne.