POHOD PO SLOVENSKI E6 EIBISWALD - RADLJE OB DRAVI

Pohod po slovenski E6 se uradno prične v Ivniku oziroma po nemško Eibiswaldu v JV Avstriji. Eibiswald je prijetno avstrijsko majhno mestece z nekaj trgovinami, gostinskimi lokali, plantažami grozdja, ribeza ipd. Poleg tega je v tem mestecu zelo pristotna avstrijska kultura v najširšem pomenu besede in v sklopu te kulture ima določen poudarek tudi avstrijska evropska pešpot E6, imenovana Sever - Jug, kar se odraža v muzeju pohodništva, nekaterih obvestilih o tej poti po mestu in spomenik, ki je bil postavljen v znak konca evropske pešpoti E6 v Avstriji.

Kot omenjeno se slovenska evropska pešpot E6 prične na glavnem trgu v Eibiswaldu poleg kapele. Začetek te poti je jasno označen s smernimi puščicami, tablicami z imenom poti, v katere kraje se gre ipd.

Asfaltna pot nas dokaj hitro pripelje iz Eibiswalda in takoj za mestom se prične pot vzpenjati proti mejnemu prehodu Radlje, ki pa je na tem mestu še zelo oddaljeno po urah hoje. Od tu potrebujemo vsaj 2 ure hoje v zmernem tempu.

Pot sedaj vodi navkreber mimo redkih hiš, polj, travnikov in gozdov, in sicer veliko po asfaltnih in makedamskih poteh, nekoliko manj pa po gozdnih poteh. Odpira se nam lep pogled proti severu, kjer se nam kaže kot najvišji vrh v tem delu Große Speikogel z radarsko kupolo, ki ga naredi še bolj prepoznavnega.

Ko se približamo kamnolomu, je to prvi znak, da se resnično približujemo mejnemu prehodu Radelj.

Tu nas vodi zelo strma cesta nekaj po asfaltu, nekaj pa po makedamu do glavne ceste za mejni prehod Radelj.

Na vrhu mejnega prehoda Radelj, ki je povsem zapuščen, ker tu ni več policije in carinskih organov zaradi ukinitve meje med Slovenijo in Avstrijo, nas pozdravijo slovenska markacija za E6 v obliki rdečo rumenega kroga in informativni objekt v obliki kozolca s kratko predstavitvijo Evropskih pešpoti E6 in E7 v Sloveniji.

Sedaj se pot obrne navzdol po južnem pobočju istega hriba, po katerem smo se 2 uri prebijali do mejnega prehoda Radelj. Pot gre kakšen kilometer po glavni cesti za dolino, potem pa zavije levo iz ceste na makedamsko gozdarsko cesto, ki se vije po pobočjih dokaj mogočnega hriba, in sicer najprej do 1. kontrolne točke gostišča Žohar.

Do gostišča Žogar je potrebno hoditi od odcepa kar kakšne 3/4 ure, da stopimo iz gozda v to gostilno, katero obiskujejo v glavnem avstrijski gostje, vsaj tako je bilo videti ob našem kratkem postanku v tej gostilni.

Od te gostilne naprej pa se pričenja zadnji del poti do Radelj. Mogoče bi pohodnik tu pričakoval lažjo pot, vendar v Radlje pelje ozka gozdna stezica, vrezana v pobočje hriba, ki veliko časa poteka bolj naravnost kot navzdol. V zadnjem delu, ko se pot končno začne spuščati proti Radljam, nas preseneti z gozdno učno potjo in tunelom skozi skale. Lahko ugotovimo, da je skrbnik te poti vložil kar veliko dela, da je uredil to pot do Radelj.

Končno nas pot po strmem pobočju pripelje neposredno v Radlje. Lahko bi rekli, da iz gozda stopimo v Radlje.