POHOD GROSUPLJE - PREDGOZD (SELO PRI ROBU)
Tri pohodnike: Janeza, Miha in Toneta je čakala naslednja etapa po E6: Grosuplje - Stari trg pri Ložu. Za mene je bila to zadnja etapa na slovenski E6, zato je bila še nekaj posebnega. Pa tudi dejstvo, da nas bo pot vodila čez Bloke, kjer sem dvakrat sodeloval na tekaških smučarskih prireditvah in čudoviti film o Bloški planoti, ki sem si ga ogledal na televiziji, sta me spodbujala k hoji po tem delu.

Krenili smo iz grosupljske avtobusne postaja proti gostilni Krpan, kjer naj bi hranili žig E6. Za njega sta bila zainteresirana posebno Tone, pa tudi Miha, ga je rad vtisnil v svoj E6 dnevnik. Osebno pa ne iščem žigov, kot ste opazili, rajši pišem blog. Nič ne bi bilo narobe, če bi tudi blogi veljali kot ena izmed oblik potrjevanja hoje po E6.


Iz gostilne Krpan nas je pot vodila mimo grosupeljskega pokopališča čez polja do železniške proge, ki smo jo prečkali. Na tem mestu si je možno ogledati stop znak, kakršni so bili pred mnogimi leti. Idiličen kraj pod bregom z manjšo hišo ob strani. Tisti trenutek je mimo pripeljal tudi tovorni vlak, morda za Kočevje. Nas je pot vodila navkreber po dokaj strmi asfaltni poti. Ob robu poti je bil plitev jarek za hodurnik z vgrajenimi pokončnimi špičastimi ploščami, da bi zaostavljali tok vode. Na vrhu hriba je bila vas Spodnja Slivnica. Dokaj velika vas s cerkvijo. Nato smo se spustili po hribu navzdol do travnikov in polj in po njih smo se približali obromkom gozdov, z kmečko hišo na robu. Pred hišo se je bohotilo manjši bajer, za kopanje prav gotovo ni bil primeren, za drsanje pozimi pa morda.




Za hišo smo krenili v gozd. Nekaj časa smo hodili za domačinom, ki ga je spremljal pes iz prej omenjene kmetije, kmalu pa smo ga izgubili izpred oči in ostali sami na poti. Navkreber po bregu smo prišli v vas Cerovo. Na asfaltni poti smo srečali domačina, ki nam je povedal nekaj o medvedih: odrel mu je med ovce in eno izmed njih raztrgal. Z veseljem nam je povedal, da je letos nekaj dni hodil po Pohorju, tudi čez Male Kope, kjer je tudi nas v letošnjih poletnih časih vodila E6. Zopet smo bili sami v gozdni strmini, namenjeni proti cerkvi na Taboru. Kmalu smo jo ogledali na vrhu hriba, zakrito z listnatim drevjem. Radovednost nas je gnala iz naše poti, po gozdni cesti navzgor do cerkve, obdane z obzidjem. V notrajnost nam ni uspelo priti, ker je bila zaklenjena. Odprla naj bi se šele okoli 14 ure. Upali smo na razgled na bližnjo okolico, a smo ugotovili, da Tabor ni razgledna točka. Vrnili smo se nazaj na E6. Še prej pa smo si ogledali kapelico Sv. Antona, zavetnika najinega sohodača Toneta. Sledila je obvezno fotografiranje, najprej s Tonetovim fotoaparataom, nato pa z mojim zaradi tehničnih težav. Zopet smo bili na poti proti Županovi jami, do katere sem načrtoval pohod že poleti v okviru Kluba popotnikov po evropskih pešpoteh, a načrt je ostal neuresničen zaradi delovne sobote. Kmalu smo ogledali reklamne table, ki so usmerjale proti Županovi jami. Kot se za kraško jamo spodobi, je tudi tu bila brunarica v njeni neposredni bližini, prelepljena s turističnimi reklamami. Malo naprej po klancu navzdol je bil urejen vhod v Županovo jamo, v tistem trenutku zaklenjen. Namreč v tistem času v okolici jame ni bilo žive duše, razen nas treh.





Naslednja vas, ki nas je čakala obsijana v jutranjem soncu so bile Velike Lipljane. Prijatelja sta odšla v lov za štampiljko k hišni številki 2, k zgovornemu gospodu Francu Kanduču, legendi ob poti, ki se ga z veseljem spominjamo številni popotniki. Za njega sem slišal že od prijatelja Tomaža Zupančina, ki je prehodil E6 v rekordnih 7 dneh. Kar nekaj časa jih ni bilo in takoj sem vedel, da se je nekaj zanimivega dogajalo pri tem zgovornem in prijaznem gospodu. Ko sta prišla nazaj, sta mi povedal, da je imel na mizi 10 različnih štampiljk obhodnic in jima je rekel, naj kar sama najdeta želeno. Prejela pa sta tudi pozdrave za našo večerno gostiteljico s hrano, pijačo in prenočiščem v Predgozdu, gospo Silvo.

Iz Velikih Lipljanov nas je pot vodila skozi gozdove Medvedjice. Resnično je teren izgledal idealen za različne živali, med katerimi je glavni medved. Na srečo nismo ugledali to zver, da bi jo bilo potrebno potem fotografirati. Šli smo tudi mimo razcepa E6 sredi teh gozdov: ena izmed poti je zavila ostro desno proti Želimju, Iškemu Vintgartu, Krvavi peči in Mačkovcu. Mi pa smo se odločili za varianto Turjak zaradi kratkega dneva, ker se ob 5 popoldan že zmrači. Ta pot je 10 km krajša in lažje prehodna. Najprej smo prišli v vas Mali Ločnik, nato po poti navzdol do ceste Ljubljana - Kočevje. Potrebno je bilo iti čez cesto, navzdol v gosto poraščen gozd, k miniaturnim slapovom Bajdinškega potoka. Naprej smo ogledali na robu gozda skladovnice colaric, ko smo pa naredili še nekaj korakov smo bili že na Turjaku. Pri gostilni Rozamunda smo imeli krajši odmor in čas za malico. Od tu smo imeli že pogled na našo naslednjo pohodniško točko, cerkev na Velikem Osolniku.





Ko smo bili zopet na poti, nas je vodila v gozd pred Turjakom, kjer je bila urejena gozdna učna pot. Hodili smo po prijetnem gozdu, dokler nismo prišli na jaso, kjer se je odprl pogled proti Iški in nazaj proti Turjaškemu gradu. Šli smo tudi mimo osamljene manjše cerkve na travniku, za katero nismo dobro vedeli, zakaj so jo postavili na tako osamljenem in skritem kraju. Stopili smo zopet na asfalt in skozi vas Mali Osolnik. Nato pa smo se pričeli približevati Velikemu Osolniku, ki v nasprotju s prej omejeno cerkvijo opozarja na svojo prisotnost že v Turjaku, kajti bohoti se na vrhu opazne vzpetine. Iz Velikega Osolnika vodi pot navzdol proti manjšemu zaselku Laze. Na obrobju te vasi stoji tabla območje medveda, kar pa ni nobena posebnost za te kraje. Podobno tablo sem videl na Polici pred Grosupljem in tudi na Blokah.



V tem delu smo morda hodili največ po gozdu gor in dol na etapi od Grosuplja do Starega trga pri Ložu. Kar nekaj čase je trajalo, da smo prišli do vasi Osredek. Tu pa je že opaziti zametke bloške pokrajine, senožeti s posameznimi pasovi gozda. Zopet smo šli malo gor in dol po gozdu, mimo potoka z ruševinami mlina in nato na asfaltno cesto, ki je najprej vodila v Strletje. Tu smo srečali domačine, ki so z nami z veseljem izmenjali nekaj besed, o kom drugem kot medvedih in naši poti. Že smo bili zopet "v klancu" namenjeni proti naši današnji končni točki, križišču E6 in E7 poti v Predgozdu oziroma Selu pri Robu. Šli smo skozi vas Mačke, kjer so poleg kmečih hiš tudi vikendi in dalje po makedamu navkreber do gozdne poti, po kateri smo hodili več kot 2 km, da smo ogledali gozdarsko ali lovsko kočo v Predgozdu, kjer smo načrtovali današjo večerjo in prenočevanje. Najprej smo si prebrali parole o združevanju narodov preko evropskih pešpoti, zapisane v les, morda z malo premalo kontrastno rumeno barvo. Nato pa smo zagledali gospo Silvo z loncem Jote, ki smo jo predhodno naročili že dva dni prej po telefonu. Odklenila je koča, pripravila večerjo in kmalu smo sedeli za mizo ob hrani in pijači. V sosednji sobi so se nam pridružili ljudje v abrahamovih letih, ki so se družili ob pijači. Ko se je ura približala 8 uri zvečer, smo se s svetilkami na glavi odpravili do brunarice Evropskih pešpoti, kjer smo prenočili tisto noč. Ker v brunarici ni bilo elektrike, so nam zelo prav prišle čelne svetiljke. Ko smo se vlegli na pograde, smo kmalu trdno zaspali so naslednjega dne, ko nas je čakala pot od Predgozda do Markovec pri Starem trgu v bližini Loža.