POHOD PARTIZANSKI DOM POD MALO KOPO - ANDREJEV DOM NA SLEMENU, E6, SLOVENIJA, 2006
S prijateljem sva v četrtek, 27. 07. 2006 vstala okoli 5 ure zjutraj in zapustila Partizanski dom pod Malo Kopo, kjer sva prenočevala, okoli 6 ure zjutraj. Vreme je bilo sončno z običajnimi meglicami na obzorju. Zunaj na ograji so naju čakale rdeče rumene markacije, ki so naju vodile po makedamski cesti navzdol. Po njej je bilo treba hoditi okoli 1 km, da sva zavila na markirano gozdno pot, ki je vodila proti Turiški vasi v bližini Slovenj Gradca.
















Pot je pretežno vodila navzdol mimo samotnih hribovskih kmetij. Še najbolj glasni so bili njihovi psi čuvaji. Zanimiva je bila tudi kmetija z ogromno lipo na njenem dvorišču. Stara je okoli 500 let in celo dvorišče je njeno, ko piha močnejši veter. Za to lipo je postavljen koš za košarko, ki ima solidno igralno površino. Na razpolago je bila tudi žoga, ki nama je omogočila, da sva nekajkrat vrgla na koš.










































































Najprej sva dospela do vasi Brda, kjer sva iskala markacije E6, ki sva jih na srečo kmalu našla in nadaljevala pot mimo potoka, hmelišča in zopet čez most reke Mislinje v Turiško vas, kjer sva poiskala trgovino. Našla sva najboljšega soseda in kupila nekaj hrane in pijače, ki sva jo z užitkom zaužila na klopci ob trgovini. Pridružil se nama je tudi domačin, ki nama je povedal nekaj o zgodovini kraja, razdaljah med kraji npr. Slovenj Gradec je oddaljen od Turiške vasi okoli 10 km, živalih o gozdu glede na to, da je bil lovec. Omenil je divje prašiče, rise.
































































Po pojedini sva nadaljevala pot mimo letališča Slovenj Gradec, kjer so ves čas preletavala letala, proti Spodnjemu Razborju. Skozi vas Mislinjska dobrava, kjer sva srečala gospo. Pokazala nama je na bližnji gozd in povedala, da v njem nabira borovnice. Primejo pa se jo tudi klopi. Kmalu sva bila tudi midva v tem gozdu. Na tem mestu se gozdna pot še ni vzpenjala. Ko pa sva šla mimo samotne domačije, sva imela zopet priložnost pogovora z gospodarjem, ki je bil vajen pohodnikov po E6. Razložil nama je, da pohodniki, ki gredo mimo njegove kmetije okoli 14 ure tega dne, nameravajo še priti do Andrejevega doma na Slemenu. Moja ura je v tem trenutku kazala 11 h, torej še dovolj časa, da prispeva do doma. Zelo malo časa sva še hodila po ravnini in makedamska pot se je po pričakovanjih začela položno vzpenjati. Potem pa so naju nenadoma markacije usmerile desno v strmo gozdno pobočje in pričela sva premagovati eno najtežjih strmin 5 dnevnega pohoda. Snovalci poti so zaradi strmine postavili lesene stopnice. Okoli 30 minut je bilo potrebno premagovati strmino, da sva prispela do razvalin gradu Vodriž. Sam pri sebi sem se vprašal, kako je izgledalo to grajsko področje v času polnega razcveta gradu. Še nikoli doslej nisem videl grad, postavljen na tako samotnem kraju sredi gozda. Pri gradu Vodriž lahko popotniki brezplačno prespijo v leseni utici. Mene bi bilo kar malo strah, spati na tako samotnem kraju. A človek nikoli ne ve, kaj ga čaka v bodočnosti, morda tudi spanje v spalni vreči na podobnem kraju.











































































































Rdeče rumene markacije so naju dalje vodile po asfaltni cesti do Spodnjega Razborja, kjer sva se odžejala na turistični kmetiji Rdečnik. Prijazno so naju postregli z osvežujočo vodo, osebno pa sem naročil en liter gostega soka, ki sem ga natočil v svoj bidon. Na mojo veliko žalost sem po nesreči razbil kozarec, ki se je razletel v številne črepinje pod mizo. Morda pa sva imela veliko srečo na pohodu glede vremena in drugih neprijetnosti ravno zaradi tega razbitega kozarca. Sreča nama ni obrnila hrbta, ko so se pričeli pribleževati nevihtni oblaki iz severa. Zgornji Razbor sva imela že na dosegu oči, vendar po približni oceni, je bila gostilna oddaljena še okoli 10 minut hoje zaradi asfaltne ceste navkreber. Že so pričele padati prve kaplje, ko se je za najinima hrbtoma ostavil džip in prijazen mladenič naju je povabil v njega in vsa srečna, da ne bova mokra, odpeljal do gostilne Pečolar. Mladenič je bil sin lastnice gostilne gospe Minke Mirkac. Z veseljem sva vstopila v gostilno. Najprej sva se preoblekla, naročila kosilo in pijačo, vsedla za mizo in pojedla goveji golaž obogaten s stročjim fižolom. Ves čas nama je delala družbo gospa Minka. Ponudila nama je vpisno knjigo E6, kjer sva pripisala najini imeni k ostalim pohodnikom v letu 2006. V knjigi jih je bilo vpisanih okoli 40. Z veseljem pa nama je pokazala vse vpisne knjige, vštevši prvo knjigo iz leta 1975. V gostilni Pečolar so snemali tudi izvirno TV dramo z imenentnimi slovenskimi igralci. Zapolnil sem si igralca Borisa Juha, navdušenega rekreativnega tekača, triatlonca. To gostilno so izbrali zaradi njenega starinskega videza. Med tem časom pa je zunaj divjala nevihta, ki je pojenjala okoli 5 ure popoldne. V tem času sva s prijateljem nadaljevala pot proti Andrejevemu domu na Slemenu.



























































Od tu pa je bilo potrebno priti še do Andrejevega doma na Slemenu. Pred nama sva zagledala z gozdovi poraščeno hribovje in na pamet sva ugibala, ali je mogoče tista hiška med smrekami v daljavi težko pričakovan dom. Najprej je bilo potrebno iti mimo nekaj domačij, da se je pot pričela vzpenjati po gozdu. Zopet je pričel padati rahel dež, tako da je bilo potrebno razpeti dežnik oziroma prijatelj se je pokril s palerino in zaščiti nahrtnik s ponjavo proti mokroti. Potem pa sva se kar nekaj ur vzpenjala po makedamski poti, da sva prispela na prelaz, ki ločuje Štajersko in Koroško. Na vrhu hriba naju je čakal smerokaz, ki je usmerjal proti Šoštanju, Slovenj Gradcu in najbolj pomembno proti Andrejevemu domu na Slemenu. Nikakor nisva mogla spregledati panoja, ki naju je seznanil z mlinsko potjo, ki vodi od mlina do mlina po teh krajih. Okoli 30 minut je bilo potrebno hoditi po ravnem predelu na vrhu prelaza, da sva ugledala asfaltno pot, ki je vodila iz Šoštanja. Bila pa je vsa popisana z imeni kolesarjev. V oči mi je najbolj padel priimek Golčar. Kasneje sem v koči izvedel, da je bil pred kratkim kolesarski vzpon do prej navedenega doma. Torej je bila moja hipoteza, da je tu šla kolesarska dirka po Sloveniji v mesecu juniju morda juliju 2006 napačna. Z zanimanjem sem si ogledal hribovje izpred doma, z namenom, da bi ugotovil, kje so Mozirje, najina naslednja postaja oziroma planinski dom na Čreti. A nisem znal pravilno pogledati, kje se skrivajo ti kraji. Na pomoč mi je priskočil gospod, ki se je k domu pripeljal z bagrom istočasno kot sva tudi midva prispela v dom . Pokazal mi je, kje naj bi bili ti kraji. Zelo zadovoljna, da je bil planinski dom odprt, sva odšla v najino sobo. Nekoliko potešila lakoto in žejo in trdno zaspala.