MARKOVŠČINA - PONJAN, POHOD PO E6 SLOVENIJA, OKTOBER 2006
Naredilo se je lepo jutro, malo vetrovno, ne prehladno, z eno besedo zelo primeren dan za hojo. Franc Godina naju je pripeljal iz Materije do Markovščine na križišče, kjer E6 prečka glavno cesto Reka - Trst. Slavnik je viden iz Markovščine ves čas. Pohodniku je potrebno vzeti samo "pot pod noge" in pričenja se približevati temu vršacu v slovenski Istri. Pot je zelo dobro označena, da ni potrebno pretirano skrbeti za pravo smer. Hodi se med borovimi in listnatimi gozdovi po ilovno-skalnatem kolovozu, dokler ne pridemo v vas Skandanščina, kjer se prične vzpon na Slavnik.

































Po lepi gozdni cesti, v jesenskem času pokrito z listjem, se vzpenjamo, nekje strmeje, drugje položneje proti Slavniku. Skoraj na vrhu pridemo na jaso, ki se strmo dviguje proti televizijskemu stolpu. Odpre se lep pogled na Brkine in njegove vasi. Ko dospemo do Tumove koče na Slavniku, ugotovimo, da smo na enem izmed najbolj razglednem vrhu v Sloveniji. Vidimo Jadransko morje s pristaniščema Koper, Trst, v daljavi so Julijske alpe, Karavanke, Savinjske alpe. Vidimo pol Slovenije v sončnem vremenu. Koča v tem letnem času je odprta v soboto, nedeljo in praznike. Večina ljudi, ki je prišla tisti dan na Slavnik, so prišli iz smeri Podgorje. Tudi midva sva nadaljevala najino pot proti Podgorju.

Planinska pot se strmo spusti, najprej po travnikih, nato pa po planinski poti do prej omenjene vasi. Glavna značilnost te poti je lep razgled na koprski zaliv. Ko pridemo v dolino, je pred nami vas Podgorje, skozi katero teče regionalna cesta proti Istri. Iz Podgorja gremo po tej poti v Hrastovlje, ki pa je od tu zelo oddaljeno. Najprej gremo skozi gozd po makedamski cesti, ki je posuta z drobljenim kamenjem do železniške proge, verjetno Kozina - Reka, vendar jo tu še ne prečkamo, ampak gremo ob njen navkreber skozi gozd. Ko pridemo na vrh te poti, gremo desno proti Podpeči. Dokaj strmo se je potreno spostiti do vasi, ki je pod pečinami, na polici. Imajo pa tudi starodavni stolp, ki je bil opazovalnica.
























































































































Od tu gremo zopet do železniške proge Ljubljana - Koper, nato malo ob njen do cerkve, sledi pa strm spust po ozki stezici proti Hrastovljem. Potrebno je paziti, da pravočasno pri rdeči puščici zavijemo navzdol skozi grmičovje in skalnati stezi do Hrastovljam. Hrastovlje so pa že prava medetiranska vas z oljkami, grozdjem, figami ipd. V tej vasi je tudi turistična kmetija Škrgat, kjer lahko postrežejo dva avtobus. Tu se lahko oskrbite s pijačo. 






































Od tu pa je potrebno iti v Kubed. Pred sabo imamo pogorje z najvišjim vrhom Lačna 451 m. Malo sva sumila, da se bova povzpela na to pogorje, a pot je vodila pod hribom do ceste Črni kal - Buzet - Istra. Tu sva prvič ozrla plantažo oljk. Potrebno je bilo hoditi še nekoliko navkreber, da sva prišla v vas Kubed. Slikovita istrska vasica s cerkvijo na vzpetini. Tudi naju je pot vodila do tega objekta, potem pa navzdol po stopnicah do prej omenjene ceste, a sedaj v desno, najprej po asfaltni cesti, nato po strmi gozdni cesti do nove regionalne ceste Kubed - Koper. Tu je ob cesti tudi gostilna. Na tem mestu naju je zopet ujela noč. V tem letnem času se kar hitro zmrači. Prižgala sva glavne svetilke in po prej omenjeni poti proti Sv. Antonu. Hodila sva ob levem robu ceste, nenehno pazila na mimoidoče avtomobile in dospela do Antona. V tem kraju sva se malo "lovila", kje zaviti proti Marezigam, a nama je domačin razložil, kje zaviti in da morava hoditi ves čas naravnost. Zopet naju je čakala asfaltna pot, iz katere je bil lep nočni razgled na Koper, Izolo, osvetljena s številnimi lučmi. Vas Marezige so dokaj velike s cesto po sredini vasi za Koper.




































V tem kraju sva najprej vprašala mladeniče, ki so se družili pred gostilno, koliko daleč je do Ponjana, kjer sva nameravala pri prijatelju prenočevati. 2 km je bil njihov odgovor, niso pa pozabili pripomniti, da je potrebno še iti čez strm klanec. Še bolj detalen je bil tekač s psom, ki nama je pokazal oddaljene luči na vrhu hriba in dodal to je Ponjan. "Ali tiste vasi na sredi hriba so Ponjan" sem ga malo vznemirjeno vprašal. "Ne, ne tiste zgoraj, bolj oddaljene to je Ponjan", je odgovoril. Če želiva to noč spati, bo potrebno priti tja gor sem pomislil. Na srečo pa je ves čas asfaltna pot, da bova lahko hodila s svetilkama, je bila moja tolažba. Hodila sva naprej po prej omenjeni cesti do Sv. Antona. Tu pa je bilo potrebno malo iskati odcep za Ponjan. Potrebno je bilo zapustiti regionalno cesto za Koper. Kje točno zaviti v hrib, nama je razložil domačin. Po tej posti sva šla navzgor, kar močno uro, dokler nisva dospela do vrha hriba, kjer se je pričela vas Ponjan. Najprej sva prišla do lepe istrske cerkve, nato je sledilo vprašanje mladenki, ki je bila na cesti, če ve, kje stanujena naš prijatelj. Zelo natančno nama je opisala, kje ga najdeva. Šla sva po njenem opisu do prijatelja, ki je v družinskem krogu gledal televizijo. Že okoli 9:00 zvečer naju je postregel z mesno lozanijo, tortico in izvirno pijačo, podobno albanski bozi. Jedača in pijača je bila zelo dobra, posebno po takih naporih. Malo kasneje nama je pokazal najino sobo, v kateri sva kmalu globoko zaspala, vse do torkovega jutra naslednjega dne.