Evropska pešpot E6 Slovenija

Opisujem svoja doživetja po evropski pešpoti e6 v Sloveniji.

Sunday, August 06, 2006

POHOD TROJANE - JEVNICA, E6, SLOVENIJA, JULIJ 2006
To jutro sva se prebudila v nekoliko bolj urbanem okolju kot prejšnja jutra. Prespala sva v udobni hotelski sobi hotela Trojane s televizorjem, s kopalnico s tušem, z lepima in udobnima posteljama, s čistilnimi sredstvi za nego telesa, z balkonom skratka najboljšim prenočiščem na najini poti. Zaradi tega je bila tudi cena sobe nekoliko višja, a ne pretirana, 5.000 SIT na osebo. Pot sva pričela po asfaltni poti mimo restavracije Trojane, ki ima na svoji stavbi ponudbi primeren logotip - med drugimi sestavinami tudi krof. Nekaj sto metrov sva hodila po regionalni cesti Lukovica - Trojane, potem pa sva zavila proti Limbarski gori, najini naslednji pomembnejši prehodni točki.

















Po pokrajini sodeč sva prispela v dinarski svet, kajti pričele so se pojavljati vrtače in ostali kraški pojavi. Tako ozemlje sva že opazila, ko sva se pričela približevati Čreti nad Vranskim. Hodila sva po makedamskih, gozdnih stezah navkreber mimo osamljenih domačij z lajajočimi psi, nekateri so bili na verigah, drugi so se prosto sprehajali po dvoriščih. Običajno so imeli opozorilo Hud pes! Očitno so med zvermi človeku najbolj nevarni, da ga poškodujejo, ti vaški psi in medvedi v kočevskih gozdovih. Kar nekaj časa sva hodila po ozki gozdni stezi, prečno čez strme bregove, poraščenimi pretežno z iglavci. Na tem mestu naj omenim, da sva od Slovenj Gradca pa vse do teh krajev opazila ogromno košatih jelk, lahko rečem, da gre na teh območjih za pravo ekspanzijo jelk. Pa še eno posebnost sva opazila na ozki stezi - konjska kopita - očitno so šli jezdeci s konji, ki sva jih videla prejšnji dan na Trojanah, po tej poti malo pred nama. Kako gre konj po tako ozki stezi in povrh tega visijo še veje čez pot, mi ostaja skrivnost, dokler ne bom videl ta dogodek z lastnimi očmi.




























































































































Te poti so vodile do vasi Borje pri Mlinšah, ki ima že nekoliko predih ljubljanskega predmestja. Vas ima kmečke hiše, tradicionalno krščansko cerkev, obvezno kapelico, a na teh območjih so tudi "zrasle" moderne stanovanjske hiše po najnovejši modi.












































































Pot je zopet vodila navzgor proti Golčaju, k cerkvi Sv.Neža. Ti predeli so nudili zavetje partizanom med 2. svetovno vojno, na kar je opozarjal spomenik NOB na vrhu Golčaja v spomin padlim žrtvam.



















































































Iz Golčaja sva se spustila po gozdu navzdol, potem sva hodila skozi dinarski gozd po udobni gozdni stezi malo gor malo dol proti Limbarski gori. Na limbarsko goro sva prispela po asfaltni poti. Na tem delu sva naredila tudi krajši film o tehniki nordijske hoje, ki si ga lahko ogledate zgoraj. Na vrhu Limbarske gore je poleg cerkve tudi gostilna, kjer je žig evropske pešpoti E6 in vpisna knjiga. Limbarska gora je očitno shajališče planincev iz tega območja, kajti prvič na celotni prehojeni trasi od Radelj ob Dravi do Limbarske gore, sva videla večje število planincev. Drugače pa je E6 markirana pot z zelo redkimi pohodniki.

















Iz Limbarske gore je pot vodila navzdol proti Moravčam. Nekaj metrov pod Limbarsko goro proti Moravčem se izgobijo markacije E6, ki jih je potrebno poiskati levo v gozdu. Skratka potrebno je priti do hiš, kjer so markacije E6. Po poti navzdol sva dospela na ravnino. Potrebno je bilo iti skozi vas in čez travnike v Moravče. V Moravčah sva šla mimo prireditvenega prostora, kjer so prikazovali razna kmečka opravila, kot so mletenje žita ipd. Opazil sem tudi umetnika, ki je rezlal umetnino iz lesa. Najina naloga pa je bila, da poiščeva gostilno Kavka ali Pri Jurku. Ob cerkvi z dvema zvonikoma sva našla gostilnico in picerijo pri Jurku, kjer sva dobila kosilo. V bodočnosti bo možno v tej gostilni tudi prespati, kajti urejajo sobe. Nekoliko sva se odpočila v drevoredu poleg cerkve.







































































































































































Pot naju je dalje vodila preko dokaj strmega vzpona najprej po gozdni poti, nato po asfaltni cesti do cerkve Sv. Miklavža. Zanimivo, da so imeli v tem kraju cerkev z istim svetnikom kot v mojem rojstnem kraju Strahinju. Gostilničarka kmetije odprtih vrat pod hribom z cerkvijo me je spodbujala naj grem še nekaj korakov do cerkve, a zaradi utrujenosti sem počakal prijatelja, ki se je odpravil do cerkve, kar pred prej omenjeno kmetijo. Od tu je vodila resnično strma pot proti Jevnici. Preden sva prišla v Jevnico, sva šla še mimo slikovite Velike vasi. Potrebno se je bilo še spustiti po še vedno strmi poti do Jevnice. Zopet sva bila na ravnini. Okrepčala sva se v baru ob cesti, nato pa na železniško postajo Jevnica, kjer je ob 19:45 prispel poln vlak iz Maribora. V stoječem stanju sva dospela v Ljubljano.






























































































































































Če povzamem značilnosti celotnega pohoda iz Radelj ob Dravi do Jevnice v dolžini okoli 110 km in z višinsko razliko 5.000 m. Pot je dobro markirana, poteka po slikoviti alpski in kraški pokrajini. Na poti je dovolj gostinskih in trgovskih obratov za potešitev lakote, žeje in tudi prespati ni problem pod streho. Spalno vrečo, ki sem jo ves čas pohoda nosil s seboj, ni bilo potrebno uporabiti. Midva nisva srečala na poti nobenega pohodnika, torej je na poti ogromno miru. Glede prisotnosti pohodnikov je izjema samo Limbarska gora. Ljudje, ki živijo ob poti E6 so navdušeni nad vsakim evropopotnikom in se radi pogovorijo oziroma pomagajo z informacijami, ki so potrebne za uspešno hojo po evropski pešpoti. Po tej poti hodijo tudi tujci npr. iz Nemčije, Nizozemske ipd. Na poti ne grozijo medvedi kot v kočevskih gozdovih, skratka primerna pohodniška proga za pohodnika, ki so mu pri srcu dolgi pohodi in hoja s palicami. Koliko časa sva hodila! Hodila sva 5 polnih dni od jutra do poznih popoldanskih ur. Izjema je bil samo prvi dan, ko sva začela s pohodom ob 12:00 h. Kot zanimivost pa naj povem, da je prijatelj Tomaž Zupančič v treh dneh prišel iz mejnega prehoda Radelj do Turjaka po evropski pešpoti E6 in v 7 dneh do Strunjana, kjer se konča slovenski E6.

Saturday, August 05, 2006

POHOD ČRETA - TROJANE, E6, SLOVENIJA, JULIJ 2006
Prebudila sva se v novo jutro. Pokrajina je bila počiščena od nočnih neviht. Začela sva se približevati Tuhinjski dolini, bolj natančno vasi Motnik, skozi katero se Gorenjci vozimo v Savinjsko dolino. Gozdna pot se je v prvem delu spuščala mimo osamljenih kmetij, cerkve Sv. Jošta, dokler nisva dospela na prelaz Lipa. Še pred prelazom sva zagledala Savinjske alpe. Človek se počuti kar bolj samozavestnega v krajih, ki jih pozna.


















































































Serpentinasta makedamska pot se je vila iz prelaza Lipa proti Motniku, dokler nisva prišla na nadmorsko višino okoli 1000 m. Potem pa zopet navzdol čez gozdove, travnike, mimo kmetij, vodnega izvira vse do Motnika. V Motnik sva dospela preko mostu čez cesto Vransko - Kamnik. V Motniku sva iskala napovedano trgovino iz vodnika Evropska pešpot E6 in jo tudi kmalu ugledala. Kot običajno sva v njej kupila hrano in pijačo in večino tega pojedla v parku v bližini gostilne Motnik. Še prej pa sva kupila spominke na stojnici, katere sta bile lastnici dve dekleti, starosti okoli 12 let. Stojnica je imela vse kar imajo prave stojnice: izdelke, cene, kalkulator, pohištvo in komunikativni mladi prodajalki.


























































































































































Po 2 urnem počitku sva zopet krenila po asfaltni cesti na vrh hriba na preval Strmec. Nato navzdol po asfaltni poti do potoka in ob njem rahlo navzgor, dokler nisva zavila desno na gozdno pot, ki naju je strmo vodila do stanovanjske hiše na vrhu hriba. Od tu sva se spustila po makedamski cesti do vasi nad Trojanami z imenom Hribi. Kar nekaj časa sva hodila skozi to vas, dokler nisva zavila desno na travnike in prečno čez njih do asfaltne ceste, ki je peljala do Trojan. Še prej sva šla mimo gasilskega doma Trojane, navedenega v vodiču, po stopnicah in čez cesto do vsem poznane restavracije Trojane, kjer prodajajo trojanske krofe. Pijačo sva kupila v prodajalni, ki spada v prej omenjeni kompleks in je rezultat pojava kapitalizma v Sloveniji. V tej prodajalni so naju napotili do hotela Trojane, kjer sva prenočila. Šla sva tudi mimo jezdecev in konj, ki so ravno tako dospeli na Trojane kot midva, vendar s konji in druge smeri. Zanimivo, da so naslednji dan nameravali ravno tako iti proti Limbarski gori kot midva. Ker je bila ura šele 3:30 popoldne in smo bili sredi poletja z visokimi temperaturami, sva se s taksijem odpeljala v Medijske toplice na kopanje. Prijetno se je bilo osvežiti v bazenu Medijskih toplic.