POHOD PREDGOZD (SELO PRI ROBU) - MARKOVEC (STARI TRG PRI LOŽU)
Iz križišča slovenskih evropskih pešpoti E6 in E7 v Predgozdu smo že v zgodnjih jutranjih urah, ko se je komaj zdanilo nadaljevali pot proti Novi vasi na Blokah in dalje proti Markovecu v bližini Starega trga pri Ložu.

Pot nas je najprej vodila proti Mohorju in Boštetju po makedamski oz. asfaltni cesti. Ves čas ob poti so bili postavljeni rimski miljniki, ki so bili narejeni iz pokončnih lesenih debel. V rimskih časih je na teh mestih potekal 3 obrambni rimski zid. Pred časom so ustanovili društvo, ki se ukvarja z rimskimi časi in v teh krajih prirejajo na jesen rimske dneve ali nekaj podobnega. Takrat kuhajo jedi po rimskih receptih, za otroke prirejajo rimske igre, prikazujejo animacije življenja v rimskih časih ipd. Po takih poteh smo hodili do mesta, kjer sta se ločili E6 in E7 pot. E6 je zavila ostro levo navzdol v gozd, medtem ko se je E7 nadaljevala po makedamu do Velikih Lašč.





Zopet smo bili v gozdu, če se malo pošalim, smo šli po medvedjih stopinjah. Ko smo zopet prišli na plano, smo začutili veter, ki je tega dne pihal po notranjsih krajih. Šlo je za pravi zimski veter, ki gre skozi kosti. Nebo je bilo oblačno in prav lahko bi padal tudi dež, kar pa se tega dne ni zgodilo. Občasno je samo rahlo rosilo. Nadaljevali smo pot po asfaltu, nekaj po makedamu, skozi vas Lužarje, Strmica proti Mramorovo. Malo pred vasjo je Tone našel delno obdelan kos lesa, iz katerega naj bi naredili leseno žlico. Tone ga je z velikim veseljem pobral in shranil v nahrbtnik, saj si je že celo pot želel tak predmet. Dogodek pa smo zabeležili tudi na "filmski trak". V tej vasi smo iskali tudi žig e6 poti, a nam je povedal domačin, ki je pripravljal drva za zimo, da v hiši, kjer naj bi hranili žig, ni nikogar že 10 let.






Brez vtisa štemplja Mramorovo smo odšli naprej proti značilni bloški pokrajini: obširni travniki z nizko rjavo travo v pozno jesenskem času, pasovi iglastih gozdov, nizko grmičovje kot je brin, manjši potoki s tekočo vodo in močvirja. Skozi tako pokrajino smo hodili kakšno uro ali več, ko smo končno prišli do Bloškega jezera. To jezero ima urejeno betonsko obalo, klopce, igrala na obali za otroke. Tistega dne pa je v vodi plavalo nekaj rac. Ko smo opazili vikende po bregovih nad cesto, cerkev z maketo v bajarčku pred njo in nekaj kmečkih hiš čez cesto, smo ugotovili, da smo v Volčjem. Nižje naprej smo prišli do ograde, kjer so se pasli konji. Najprej je Tone pobažal enega od konj. Miha pa je konje pogostil z jabolkom. To je videl tudi gospodar, ki nam je prinesel v majhnik kozarčkih slivovko kot nagrado za prijaznost do njegovih konj.









Nadaljevali smo pot proti Novi vasi, največji naselbini na bloški planoti. Če smo prej v ogradi videli 3 konje, smo sedaj prišli do ranča, kjer se je paslo večje število konj in ovac skupaj. Ravno takrat sta jih hranila s senom mlada punca in fant, verjetno njihova lasntika. Potem je pa šla pot samo še navzdol v Novo Vas. Nova vas je veliko naselje s številnimi hišami. Šli smo tudi mimo tovarne Novolit, gostilne, trgovin in tudi dveh vodnjakov, eden je bil manjši, drugi pa večji. Tone je povedal legendo, ko so Italijani izvajali loško ofenziov, so njihovi konji popili vodo iz vodnjaka v nekaj minutah zaradi velike žeje.







Skozi vas Faro, ki je nekaj sto metrov oddaljena od Nove vasi, smo odšli proti Matuljam, vasi, ki smo jo lahko videli z očmi že iz Fare. Vas je bila postavljena pod mogočnim hribom, do katere smo prišli po asfaltni cesti po približno 1 uri. Med potjo pa sem sam pri sebi in nekajkrat tudi na glas obujal spomine, kako je bilo na Bloških tekih, na katerih sem nastopil dvakrat. V vasi Metulje smo slekli anorake ipd., ker sedaj smo morali v breg, baje po rimski poti. Medtem časom, ko smo se pripravljali, se nam je pridružil mlad fant, star okoli 11 let, katerega je zanimalo, od kod prihajamo, kam gremo. Govor pa je bil tudi o medvedih, za katere je fantič dejal, da so hudi in da jih je že videl njegov oče.






Sedaj je bilo potrebno 2 ure hoditik po gozdu gor in dol, nekaj časa po makedamu, nekaj časa po gozdni poti, dokler nismo prišli do resnično široke makedamske ceste, ki je šla proti Loškemu potoku. Po tej cesti smo se spuščali slabo uro, da smo prišli na obrobje gozda in zagledali gostilno Mlakar v Markovecu. Čez travnike smo šli do gostilne, kjer smo imeli kosilo. Avtobus smo čakal pred hišo že nekaj minut prej, da nam ne bi bilo potreno hoditi peš v stari trg. Vse je šlo po načrtu, ko je prišel avtobus mimo nas, je na našo prošnjo zaustavil "konje, nas vzel v avtobus in peljal do Ljubljane.








Za konec mojih prvih pohodov po slovenskem delu E6-lahko to pot še kdaj ponovim- lahko povem, da je trasa dobro markirana, na poti je v glavnem dovolj prenočišč z redkimi izjemami, lahko se pride tudi do hrane in pijače, če imamo potrebo. Glede na to, da nisem srečal v 13 dnevni hoje po e6 nobenega popotnika po E6, lahko postavim hipotezo, da hodi po tej trasi bolj malo popotnikov, kar pa je mogoče škoda glede na pestrost, ki jo nudi ta dolga obhodnica v Sloveniji. Će navedem podatek, ki sem ga slišal od domačina v Volčjem: do leta 1996 je šlo mimo njegove hiše vsak mesec 30 ljudi. V letu 2006 in nazaj do prej omenjenega leta, pa jih gre vsak mesec le še 6 evropohodnikov.