POHOD ANDREJEV DOM POD SLEMENOM - KOČA NA ČRETI, E6, SLOVENIJA, JULIJ 2006
Zunaj se je komaj zdanilo, ko sva začela s prijateljem pohod iz Andrejevega doma pod Slemenom do Koče na Čreti. Tistega dne sva bila že tretji dan na poti in čutila sva že rahlo telesno utrujenost.

















Zopet sva hodila navzdol kot 2. dan po gozdnih poteh, makedamskih cestah. Pokrajino so nekoliko zmotile kmečke hiše in pašniki z živino okoli njih. Šla sva tudi mimo samotne kmetije Žlebnik, kjer je bil med 2. svetovno vojno ubit slovenski pesnik Karel Destovnik Kajuh.















































Kmalu pa je sledil eden najtežjih spustov najinega petdnevnega pohoda iz Radelj ob Dravi do Jevnice. Gozdna pot se je strmo spustila v sotesko Hudega potoka. Razveselila sva se, ko sva zagledala makedamsko pot na dnu soteske. Kar nekaj časa sva hodila po njej ob potoku in strmih pečinah nad njim, da sva dospela do gostilne Grebenšek. Podjetna gostilničarka naju je postregla s štrudlem in sendvičem. Občudovanje pa je požela tudi maketa gostilne in nama nepoznane cerkve pred vhodom v gostilno.

























































Naslednja najina postaja je središče Zgornje Savinjske doline Mozirje. Pot do Mozirja je bila nekoliko manj strma. Zopet sva hodila po gozdnih poteh, mimo kmetij, makedamskih in asfaltnih poteh. Najbolj pestro je bilo v okolici Mozirja, kjer so se zgostile hiše v vasi. Zanimiv je bil nasad ribeza pred Mozirjem in vinogradi. Asfaltna pot naju je pripeljala v Mozirje, bolj natančno, v mesto sva se spustila po poti, ki je vodila čez travnike navzdol. Šla sva kar po vrtu hiše, kjer so vodile markacije, da sva končno dospela do Mercatorjeve trgovine v naselju Ljubija v bližni Mozirja, kjer sva kot običajno kupila hrano in pijačo za nadaljno pot. Potem pa zopet hoja po asfaltni cesti do Savinjskega gaja, kjer sva si vzela 2 urni počitek ob ribniku Savinjski Gaj.




















































































































Po počitku pa zopet v hrib po gozdnih poteh proti Čreti nad Vranskim. Kmalu, ko sva prispela v gozd, naju je ujela manjša nevihta, ki je bolj besnela višje v hribih. Nekaj časa sva postala pod smrekami ob manjšem bliskanju in grmenju. Na najino srečo sva ostala sorazmerno suha ob uporabi dežnika, prekrivala za nahrbtnik in prijateljeve palerine. Potem pa je bilo potrebno iti strmo navzgor po gozdni poti. Vzpon je nekoliko popustil, ko se se prikazale ovce na strmem pašniku, nato pa še kmetija v vasi Dobrovlje z lepo urejenim hlevom in čistimi kravami v njem. Gospodar jim je ravno dajal krmo in potožil, kako pomembno je za živali, da za njih skrbi oseba, ki jo poznajo. V takih okoliščinah je nemogoče vzeti dopust. Sledila je lična kmetija z markantnimi polkni, proizvedenimi s strani podjetja Lesne iz Slovenj Gradca. E6 je na tem mestu peljala kar čez dvorišče prej omenjene hiše, da sva lahko nadaljevala pot po gozdni poti, ki se je priključila makedamski poti nad vasjo Dobrovlje. Gospodar prej omenjene kmetije nama je predlagal to makedamsko pot za vzpon namesto gozdne poti, verjetno mu je šlo na živce, da evropohodniki hodijo čez njegovo dvorišče. Zopet se je bilo potrebno strmo vzpenjati, da sva zagledala mogočno hribovsko cerkev na vrhu vzpetine. Od cerkve do vasi Čreta je vodila bolj položna gozdna pot. Do koče na Čreti, pa se je bilo potrebno nekoliko spustiti. Koča ni bila uradno odprta, zato sva dobila ključ na bližnji kmetiji. Stari gospodar naju je ogovoril kar v nemščini, ker ima verjetno pogosto opravka z evropohodniki nemškega rodu. Njegov sin naju je nato odpeljal v kočo, razložil, da si lahko postreževa s pijačo, denar pustiva na mizi. Gledala sva lahko tudi televizijo, skratka dobila sva kočo v "najem za tisto noč". Prijetno je bilo obedovati na leseni mizi pred kočo z lepim pogledom na planinsko okolico in hladen veter je pregnal poletno vročino. Ponoči pa so bile zopet nevihte z dežjem.