Evropska pešpot E6 Slovenija

2009-07-17T23:54:00.000-07:00

POHOD PO SLOVENSKI E6 EIBISWALD - RADLJE OB DRAVI

Pohod po slovenski E6 se uradno prične v Ivniku oziroma po nemško Eibiswaldu v JV Avstriji. Eibiswald je prijetno avstrijsko majhno mestece z nekaj trgovinami, gostinskimi lokali, plantažami grozdja, ribeza ipd. Poleg tega je v tem mestecu zelo pristotna avstrijska kultura v najširšem pomenu besede in v sklopu te kulture ima določen poudarek tudi avstrijska evropska pešpot E6, imenovana Sever - Jug, kar se odraža v muzeju pohodništva, nekaterih obvestilih o tej poti po mestu in spomenik, ki je bil postavljen v znak konca evropske pešpoti E6 v Avstriji.

Kot omenjeno se slovenska evropska pešpot E6 prične na glavnem trgu v Eibiswaldu poleg kapele. Začetek te poti je jasno označen s smernimi puščicami, tablicami z imenom poti, v katere kraje se gre ipd.

Asfaltna pot nas dokaj hitro pripelje iz Eibiswalda in takoj za mestom se prične pot vzpenjati proti mejnemu prehodu Radlje, ki pa je na tem mestu še zelo oddaljeno po urah hoje. Od tu potrebujemo vsaj 2 ure hoje v zmernem tempu.

Pot sedaj vodi navkreber mimo redkih hiš, polj, travnikov in gozdov, in sicer veliko po asfaltnih in makedamskih poteh, nekoliko manj pa po gozdnih poteh. Odpira se nam lep pogled proti severu, kjer se nam kaže kot najvišji vrh v tem delu Große Speikogel z radarsko kupolo, ki ga naredi še bolj prepoznavnega.

Ko se približamo kamnolomu, je to prvi znak, da se resnično približujemo mejnemu prehodu Radelj.

Tu nas vodi zelo strma cesta nekaj po asfaltu, nekaj pa po makedamu do glavne ceste za mejni prehod Radelj.

Na vrhu mejnega prehoda Radelj, ki je povsem zapuščen, ker tu ni več policije in carinskih organov zaradi ukinitve meje med Slovenijo in Avstrijo, nas pozdravijo slovenska markacija za E6 v obliki rdečo rumenega kroga in informativni objekt v obliki kozolca s kratko predstavitvijo Evropskih pešpoti E6 in E7 v Sloveniji.

Sedaj se pot obrne navzdol po južnem pobočju istega hriba, po katerem smo se 2 uri prebijali do mejnega prehoda Radelj. Pot gre kakšen kilometer po glavni cesti za dolino, potem pa zavije levo iz ceste na makedamsko gozdarsko cesto, ki se vije po pobočjih dokaj mogočnega hriba, in sicer najprej do 1. kontrolne točke gostišča Žohar.

Do gostišča Žogar je potrebno hoditi od odcepa kar kakšne 3/4 ure, da stopimo iz gozda v to gostilno, katero obiskujejo v glavnem avstrijski gostje, vsaj tako je bilo videti ob našem kratkem postanku v tej gostilni.

Od te gostilne naprej pa se pričenja zadnji del poti do Radelj. Mogoče bi pohodnik tu pričakoval lažjo pot, vendar v Radlje pelje ozka gozdna stezica, vrezana v pobočje hriba, ki veliko časa poteka bolj naravnost kot navzdol. V zadnjem delu, ko se pot končno začne spuščati proti Radljam, nas preseneti z gozdno učno potjo in tunelom skozi skale. Lahko ugotovimo, da je skrbnik te poti vložil kar veliko dela, da je uredil to pot do Radelj.

Končno nas pot po strmem pobočju pripelje neposredno v Radlje. Lahko bi rekli, da iz gozda stopimo v Radlje.

2006-12-04T12:19:00.000-08:00

POHOD PREDGOZD (SELO PRI ROBU) - MARKOVEC (STARI TRG PRI LOŽU)
Iz križišča slovenskih evropskih pešpoti E6 in E7 v Predgozdu smo že v zgodnjih jutranjih urah, ko se je komaj zdanilo nadaljevali pot proti Novi vasi na Blokah in dalje proti Markovecu v bližini Starega trga pri Ložu.

Pot nas je najprej vodila proti Mohorju in Boštetju po makedamski oz. asfaltni cesti. Ves čas ob poti so bili postavljeni rimski miljniki, ki so bili narejeni iz pokončnih lesenih debel. V rimskih časih je na teh mestih potekal 3 obrambni rimski zid. Pred časom so ustanovili društvo, ki se ukvarja z rimskimi časi in v teh krajih prirejajo na jesen rimske dneve ali nekaj podobnega. Takrat kuhajo jedi po rimskih receptih, za otroke prirejajo rimske igre, prikazujejo animacije življenja v rimskih časih ipd. Po takih poteh smo hodili do mesta, kjer sta se ločili E6 in E7 pot. E6 je zavila ostro levo navzdol v gozd, medtem ko se je E7 nadaljevala po makedamu do Velikih Lašč.

Zopet smo bili v gozdu, če se malo pošalim, smo šli po medvedjih stopinjah. Ko smo zopet prišli na plano, smo začutili veter, ki je tega dne pihal po notranjsih krajih. Šlo je za pravi zimski veter, ki gre skozi kosti. Nebo je bilo oblačno in prav lahko bi padal tudi dež, kar pa se tega dne ni zgodilo. Občasno je samo rahlo rosilo. Nadaljevali smo pot po asfaltu, nekaj po makedamu, skozi vas Lužarje, Strmica proti Mramorovo. Malo pred vasjo je Tone našel delno obdelan kos lesa, iz katerega naj bi naredili leseno žlico. Tone ga je z velikim veseljem pobral in shranil v nahrbtnik, saj si je že celo pot želel tak predmet. Dogodek pa smo zabeležili tudi na "filmski trak". V tej vasi smo iskali tudi žig e6 poti, a nam je povedal domačin, ki je pripravljal drva za zimo, da v hiši, kjer naj bi hranili žig, ni nikogar že 10 let.

Brez vtisa štemplja Mramorovo smo odšli naprej proti značilni bloški pokrajini: obširni travniki z nizko rjavo travo v pozno jesenskem času, pasovi iglastih gozdov, nizko grmičovje kot je brin, manjši potoki s tekočo vodo in močvirja. Skozi tako pokrajino smo hodili kakšno uro ali več, ko smo končno prišli do Bloškega jezera. To jezero ima urejeno betonsko obalo, klopce, igrala na obali za otroke. Tistega dne pa je v vodi plavalo nekaj rac. Ko smo opazili vikende po bregovih nad cesto, cerkev z maketo v bajarčku pred njo in nekaj kmečkih hiš čez cesto, smo ugotovili, da smo v Volčjem. Nižje naprej smo prišli do ograde, kjer so se pasli konji. Najprej je Tone pobažal enega od konj. Miha pa je konje pogostil z jabolkom. To je videl tudi gospodar, ki nam je prinesel v majhnik kozarčkih slivovko kot nagrado za prijaznost do njegovih konj.

Nadaljevali smo pot proti Novi vasi, največji naselbini na bloški planoti. Če smo prej v ogradi videli 3 konje, smo sedaj prišli do ranča, kjer se je paslo večje število konj in ovac skupaj. Ravno takrat sta jih hranila s senom mlada punca in fant, verjetno njihova lasntika. Potem je pa šla pot samo še navzdol v Novo Vas. Nova vas je veliko naselje s številnimi hišami. Šli smo tudi mimo tovarne Novolit, gostilne, trgovin in tudi dveh vodnjakov, eden je bil manjši, drugi pa večji. Tone je povedal legendo, ko so Italijani izvajali loško ofenziov, so njihovi konji popili vodo iz vodnjaka v nekaj minutah zaradi velike žeje.

Skozi vas Faro, ki je nekaj sto metrov oddaljena od Nove vasi, smo odšli proti Matuljam, vasi, ki smo jo lahko videli z očmi že iz Fare. Vas je bila postavljena pod mogočnim hribom, do katere smo prišli po asfaltni cesti po približno 1 uri. Med potjo pa sem sam pri sebi in nekajkrat tudi na glas obujal spomine, kako je bilo na Bloških tekih, na katerih sem nastopil dvakrat. V vasi Metulje smo slekli anorake ipd., ker sedaj smo morali v breg, baje po rimski poti. Medtem časom, ko smo se pripravljali, se nam je pridružil mlad fant, star okoli 11 let, katerega je zanimalo, od kod prihajamo, kam gremo. Govor pa je bil tudi o medvedih, za katere je fantič dejal, da so hudi in da jih je že videl njegov oče.

Sedaj je bilo potrebno 2 ure hoditik po gozdu gor in dol, nekaj časa po makedamu, nekaj časa po gozdni poti, dokler nismo prišli do resnično široke makedamske ceste, ki je šla proti Loškemu potoku. Po tej cesti smo se spuščali slabo uro, da smo prišli na obrobje gozda in zagledali gostilno Mlakar v Markovecu. Čez travnike smo šli do gostilne, kjer smo imeli kosilo. Avtobus smo čakal pred hišo že nekaj minut prej, da nam ne bi bilo potreno hoditi peš v stari trg. Vse je šlo po načrtu, ko je prišel avtobus mimo nas, je na našo prošnjo zaustavil "konje, nas vzel v avtobus in peljal do Ljubljane.

Za konec mojih prvih pohodov po slovenskem delu E6-lahko to pot še kdaj ponovim- lahko povem, da je trasa dobro markirana, na poti je v glavnem dovolj prenočišč z redkimi izjemami, lahko se pride tudi do hrane in pijače, če imamo potrebo. Glede na to, da nisem srečal v 13 dnevni hoje po e6 nobenega popotnika po E6, lahko postavim hipotezo, da hodi po tej trasi bolj malo popotnikov, kar pa je mogoče škoda glede na pestrost, ki jo nudi ta dolga obhodnica v Sloveniji. Će navedem podatek, ki sem ga slišal od domačina v Volčjem: do leta 1996 je šlo mimo njegove hiše vsak mesec 30 ljudi. V letu 2006 in nazaj do prej omenjenega leta, pa jih gre vsak mesec le še 6 evropohodnikov.

2006-12-04T07:08:00.000-08:00

POHOD GROSUPLJE - PREDGOZD (SELO PRI ROBU)
Tri pohodnike: Janeza, Miha in Toneta je čakala naslednja etapa po E6: Grosuplje - Stari trg pri Ložu. Za mene je bila to zadnja etapa na slovenski E6, zato je bila še nekaj posebnega. Pa tudi dejstvo, da nas bo pot vodila čez Bloke, kjer sem dvakrat sodeloval na tekaških smučarskih prireditvah in čudoviti film o Bloški planoti, ki sem si ga ogledal na televiziji, sta me spodbujala k hoji po tem delu.

Krenili smo iz grosupljske avtobusne postaja proti gostilni Krpan, kjer naj bi hranili žig E6. Za njega sta bila zainteresirana posebno Tone, pa tudi Miha, ga je rad vtisnil v svoj E6 dnevnik. Osebno pa ne iščem žigov, kot ste opazili, rajši pišem blog. Nič ne bi bilo narobe, če bi tudi blogi veljali kot ena izmed oblik potrjevanja hoje po E6.

Iz gostilne Krpan nas je pot vodila mimo grosupeljskega pokopališča čez polja do železniške proge, ki smo jo prečkali. Na tem mestu si je možno ogledati stop znak, kakršni so bili pred mnogimi leti. Idiličen kraj pod bregom z manjšo hišo ob strani. Tisti trenutek je mimo pripeljal tudi tovorni vlak, morda za Kočevje. Nas je pot vodila navkreber po dokaj strmi asfaltni poti. Ob robu poti je bil plitev jarek za hodurnik z vgrajenimi pokončnimi špičastimi ploščami, da bi zaostavljali tok vode. Na vrhu hriba je bila vas Spodnja Slivnica. Dokaj velika vas s cerkvijo. Nato smo se spustili po hribu navzdol do travnikov in polj in po njih smo se približali obromkom gozdov, z kmečko hišo na robu. Pred hišo se je bohotilo manjši bajer, za kopanje prav gotovo ni bil primeren, za drsanje pozimi pa morda.

Za hišo smo krenili v gozd. Nekaj časa smo hodili za domačinom, ki ga je spremljal pes iz prej omenjene kmetije, kmalu pa smo ga izgubili izpred oči in ostali sami na poti. Navkreber po bregu smo prišli v vas Cerovo. Na asfaltni poti smo srečali domačina, ki nam je povedal nekaj o medvedih: odrel mu je med ovce in eno izmed njih raztrgal. Z veseljem nam je povedal, da je letos nekaj dni hodil po Pohorju, tudi čez Male Kope, kjer je tudi nas v letošnjih poletnih časih vodila E6. Zopet smo bili sami v gozdni strmini, namenjeni proti cerkvi na Taboru. Kmalu smo jo ogledali na vrhu hriba, zakrito z listnatim drevjem. Radovednost nas je gnala iz naše poti, po gozdni cesti navzgor do cerkve, obdane z obzidjem. V notrajnost nam ni uspelo priti, ker je bila zaklenjena. Odprla naj bi se šele okoli 14 ure. Upali smo na razgled na bližnjo okolico, a smo ugotovili, da Tabor ni razgledna točka. Vrnili smo se nazaj na E6. Še prej pa smo si ogledali kapelico Sv. Antona, zavetnika najinega sohodača Toneta. Sledila je obvezno fotografiranje, najprej s Tonetovim fotoaparataom, nato pa z mojim zaradi tehničnih težav. Zopet smo bili na poti proti Županovi jami, do katere sem načrtoval pohod že poleti v okviru Kluba popotnikov po evropskih pešpoteh, a načrt je ostal neuresničen zaradi delovne sobote. Kmalu smo ogledali reklamne table, ki so usmerjale proti Županovi jami. Kot se za kraško jamo spodobi, je tudi tu bila brunarica v njeni neposredni bližini, prelepljena s turističnimi reklamami. Malo naprej po klancu navzdol je bil urejen vhod v Županovo jamo, v tistem trenutku zaklenjen. Namreč v tistem času v okolici jame ni bilo žive duše, razen nas treh.

Naslednja vas, ki nas je čakala obsijana v jutranjem soncu so bile Velike Lipljane. Prijatelja sta odšla v lov za štampiljko k hišni številki 2, k zgovornemu gospodu Francu Kanduču, legendi ob poti, ki se ga z veseljem spominjamo številni popotniki. Za njega sem slišal že od prijatelja Tomaža Zupančina, ki je prehodil E6 v rekordnih 7 dneh. Kar nekaj časa jih ni bilo in takoj sem vedel, da se je nekaj zanimivega dogajalo pri tem zgovornem in prijaznem gospodu. Ko sta prišla nazaj, sta mi povedal, da je imel na mizi 10 različnih štampiljk obhodnic in jima je rekel, naj kar sama najdeta želeno. Prejela pa sta tudi pozdrave za našo večerno gostiteljico s hrano, pijačo in prenočiščem v Predgozdu, gospo Silvo.

Iz Velikih Lipljanov nas je pot vodila skozi gozdove Medvedjice. Resnično je teren izgledal idealen za različne živali, med katerimi je glavni medved. Na srečo nismo ugledali to zver, da bi jo bilo potrebno potem fotografirati. Šli smo tudi mimo razcepa E6 sredi teh gozdov: ena izmed poti je zavila ostro desno proti Želimju, Iškemu Vintgartu, Krvavi peči in Mačkovcu. Mi pa smo se odločili za varianto Turjak zaradi kratkega dneva, ker se ob 5 popoldan že zmrači. Ta pot je 10 km krajša in lažje prehodna. Najprej smo prišli v vas Mali Ločnik, nato po poti navzdol do ceste Ljubljana - Kočevje. Potrebno je bilo iti čez cesto, navzdol v gosto poraščen gozd, k miniaturnim slapovom Bajdinškega potoka. Naprej smo ogledali na robu gozda skladovnice colaric, ko smo pa naredili še nekaj korakov smo bili že na Turjaku. Pri gostilni Rozamunda smo imeli krajši odmor in čas za malico. Od tu smo imeli že pogled na našo naslednjo pohodniško točko, cerkev na Velikem Osolniku.

Ko smo bili zopet na poti, nas je vodila v gozd pred Turjakom, kjer je bila urejena gozdna učna pot. Hodili smo po prijetnem gozdu, dokler nismo prišli na jaso, kjer se je odprl pogled proti Iški in nazaj proti Turjaškemu gradu. Šli smo tudi mimo osamljene manjše cerkve na travniku, za katero nismo dobro vedeli, zakaj so jo postavili na tako osamljenem in skritem kraju. Stopili smo zopet na asfalt in skozi vas Mali Osolnik. Nato pa smo se pričeli približevati Velikemu Osolniku, ki v nasprotju s prej omejeno cerkvijo opozarja na svojo prisotnost že v Turjaku, kajti bohoti se na vrhu opazne vzpetine. Iz Velikega Osolnika vodi pot navzdol proti manjšemu zaselku Laze. Na obrobju te vasi stoji tabla območje medveda, kar pa ni nobena posebnost za te kraje. Podobno tablo sem videl na Polici pred Grosupljem in tudi na Blokah.

V tem delu smo morda hodili največ po gozdu gor in dol na etapi od Grosuplja do Starega trga pri Ložu. Kar nekaj čase je trajalo, da smo prišli do vasi Osredek. Tu pa je že opaziti zametke bloške pokrajine, senožeti s posameznimi pasovi gozda. Zopet smo šli malo gor in dol po gozdu, mimo potoka z ruševinami mlina in nato na asfaltno cesto, ki je najprej vodila v Strletje. Tu smo srečali domačine, ki so z nami z veseljem izmenjali nekaj besed, o kom drugem kot medvedih in naši poti. Že smo bili zopet "v klancu" namenjeni proti naši današnji končni točki, križišču E6 in E7 poti v Predgozdu oziroma Selu pri Robu. Šli smo skozi vas Mačke, kjer so poleg kmečih hiš tudi vikendi in dalje po makedamu navkreber do gozdne poti, po kateri smo hodili več kot 2 km, da smo ogledali gozdarsko ali lovsko kočo v Predgozdu, kjer smo načrtovali današjo večerjo in prenočevanje. Najprej smo si prebrali parole o združevanju narodov preko evropskih pešpoti, zapisane v les, morda z malo premalo kontrastno rumeno barvo. Nato pa smo zagledali gospo Silvo z loncem Jote, ki smo jo predhodno naročili že dva dni prej po telefonu. Odklenila je koča, pripravila večerjo in kmalu smo sedeli za mizo ob hrani in pijači. V sosednji sobi so se nam pridružili ljudje v abrahamovih letih, ki so se družili ob pijači. Ko se je ura približala 8 uri zvečer, smo se s svetilkami na glavi odpravili do brunarice Evropskih pešpoti, kjer smo prenočili tisto noč. Ker v brunarici ni bilo elektrike, so nam zelo prav prišle čelne svetiljke. Ko smo se vlegli na pograde, smo kmalu trdno zaspali so naslednjega dne, ko nas je čakala pot od Predgozda do Markovec pri Starem trgu v bližini Loža.

2006-11-01T11:19:00.000-08:00

POHOD PONJAN - STRUNJAN, SLOVENSKI E6, OKTOBER 2006
Čakal naju je še zadnji dan pohoda. Vreme je bilo sončno, okoli 20 stopinj celzija, z rahlim vetrom. Pogled na preostalo pokrajino za hojo, mi je govorilo, da bo bolj ravninska etapa in po asfaltnih poteh, kar se je na koncu tudi uresničilo.

Okoli 9 ure zjutraj sva zapostila Ponjan in se odpravila proti eni daljši vasi v Sloveniji Šmarju. Potrebno je bilo iti najprej po ravnem in nato po klancu navzdol. Šmarje se lahko pohvali z gostilno, trgovino, ki pa tisti dan ni bila odprta zaradi praznika reformacije. Značilnost hoje po tem delu je bila lepa panorama na slovensko Istro (Koper, Izolo in Piran) zaradi hoje po pobočju nad morjem okoli 200 m višinske razlike. Ko sva se spustila še nižje sva prečkala cesto Koper - Pula. Tu pridemo do hiše, kjer nudijo prenočišča. Sledilo je naselje Gažon, ki leži na vzpetini ob morju, na desni strani ceste Koper - Portorož.
A na to zopet navzgor proti Baredi. Tu so velike plantaže vinske trte in oljk. Največje na najini poti. Ko sva dospela na vrh tega pobočja, sva nekaj časa hodila po ravnem z značilno lepo panoramo na morje, izolsko pristanišče, Fieso in Piran Vse bolj sva se pričela približevati Jagodju in Izoli in , ki leži ob cesti Koper - Portorož. Komaj sva čakala, kdaj se bo pot pričela strmo spuščati proti omenjeni cesti. Ko se je to zgodilo, sva prišla na kolesarsko pot, ki vodi do Portoroža in verjetno še naprej. Na tej kolesarski poti sva srečala največje število mimoidočih do sedaj na evropski pešpoti, a na kolesih. Moram priznati, da kljub temu, da hodim po evropskih pešpoteh s prekinitvami že več kot 20 dni, do sedaj še nisem srečal evropohodnika. S pomočjo avdio vodiča sva zavila iz te poti na pravem mestu desno. Po nekaj časa sva se približala majhni cerkvici v bližini turističnega naselja Belvedre.

Odšla sva v to turistično naselje, skozenj, kjer so bile markacije prava eksotika v tem urbanem turističnem okolju. Zunaj tega kompleksna se je narava odprla proti Strunjanu. V daljavi na vrhu hriba sva videla visoke ciprese, do katerih sva morala priti. Ko sva prišla do teh cipres, sva zavila proti belemu križu. Vseskozi sva hodila ob robu pečin, ki so se navpično spuščale v morje. Zanimiv je bil pogled na markacije E6, ki so izstopala v modrem ozadju morja. Ob križu je sedelo veliko ljudi, ki so naju gledali z začudenjem: velika nahrbtnika in pohodniške palice so izstopale glede na druge turiste, ki so se zgolj sprehajali, tekli, gorsko kolesarili. Še malo sva šla ob robu gozda nad pečinami, nato sva zavila v notranjnost gozda, kmalu zagledala hotel Strunjan in vklesano tablo z napisom Evropska pešpot E6 Slovenija. S pomočjo mimoidočih sva naredila še skupinsko sliko ob kamenju E6 Slovenija.

Prehodila sva večji del slovenske E6, ostalo je še malo neprehojene okoli Grosuplja in Blokov. Pot je solidno markirana, zelo pomaga žepni vodnik Evropska pešpot E6 in Slovenija turistični atlas. Kdor ima voljo do hoje, prosti čas, potrebo po raznih doživetjih, so evropske pešpoti prava pot za uresničitev teh interesov. Za konec pa še čudovit in sočen kaki.

2006-11-01T06:38:00.000-08:00

MARKOVŠČINA - PONJAN, POHOD PO E6 SLOVENIJA, OKTOBER 2006
Naredilo se je lepo jutro, malo vetrovno, ne prehladno, z eno besedo zelo primeren dan za hojo. Franc Godina naju je pripeljal iz Materije do Markovščine na križišče, kjer E6 prečka glavno cesto Reka - Trst. Slavnik je viden iz Markovščine ves čas. Pohodniku je potrebno vzeti samo "pot pod noge" in pričenja se približevati temu vršacu v slovenski Istri. Pot je zelo dobro označena, da ni potrebno pretirano skrbeti za pravo smer. Hodi se med borovimi in listnatimi gozdovi po ilovno-skalnatem kolovozu, dokler ne pridemo v vas Skandanščina, kjer se prične vzpon na Slavnik.

Po lepi gozdni cesti, v jesenskem času pokrito z listjem, se vzpenjamo, nekje strmeje, drugje položneje proti Slavniku. Skoraj na vrhu pridemo na jaso, ki se strmo dviguje proti televizijskemu stolpu. Odpre se lep pogled na Brkine in njegove vasi. Ko dospemo do Tumove koče na Slavniku, ugotovimo, da smo na enem izmed najbolj razglednem vrhu v Sloveniji. Vidimo Jadransko morje s pristaniščema Koper, Trst, v daljavi so Julijske alpe, Karavanke, Savinjske alpe. Vidimo pol Slovenije v sončnem vremenu. Koča v tem letnem času je odprta v soboto, nedeljo in praznike. Večina ljudi, ki je prišla tisti dan na Slavnik, so prišli iz smeri Podgorje. Tudi midva sva nadaljevala najino pot proti Podgorju.

Planinska pot se strmo spusti, najprej po travnikih, nato pa po planinski poti do prej omenjene vasi. Glavna značilnost te poti je lep razgled na koprski zaliv. Ko pridemo v dolino, je pred nami vas Podgorje, skozi katero teče regionalna cesta proti Istri. Iz Podgorja gremo po tej poti v Hrastovlje, ki pa je od tu zelo oddaljeno. Najprej gremo skozi gozd po makedamski cesti, ki je posuta z drobljenim kamenjem do železniške proge, verjetno Kozina - Reka, vendar jo tu še ne prečkamo, ampak gremo ob njen navkreber skozi gozd. Ko pridemo na vrh te poti, gremo desno proti Podpeči. Dokaj strmo se je potreno spostiti do vasi, ki je pod pečinami, na polici. Imajo pa tudi starodavni stolp, ki je bil opazovalnica.

Od tu gremo zopet do železniške proge Ljubljana - Koper, nato malo ob njen do cerkve, sledi pa strm spust po ozki stezici proti Hrastovljem. Potrebno je paziti, da pravočasno pri rdeči puščici zavijemo navzdol skozi grmičovje in skalnati stezi do Hrastovljam. Hrastovlje so pa že prava medetiranska vas z oljkami, grozdjem, figami ipd. V tej vasi je tudi turistična kmetija Škrgat, kjer lahko postrežejo dva avtobus. Tu se lahko oskrbite s pijačo.

Od tu pa je potrebno iti v Kubed. Pred sabo imamo pogorje z najvišjim vrhom Lačna 451 m. Malo sva sumila, da se bova povzpela na to pogorje, a pot je vodila pod hribom do ceste Črni kal - Buzet - Istra. Tu sva prvič ozrla plantažo oljk. Potrebno je bilo hoditi še nekoliko navkreber, da sva prišla v vas Kubed. Slikovita istrska vasica s cerkvijo na vzpetini. Tudi naju je pot vodila do tega objekta, potem pa navzdol po stopnicah do prej omenjene ceste, a sedaj v desno, najprej po asfaltni cesti, nato po strmi gozdni cesti do nove regionalne ceste Kubed - Koper. Tu je ob cesti tudi gostilna. Na tem mestu naju je zopet ujela noč. V tem letnem času se kar hitro zmrači. Prižgala sva glavne svetilke in po prej omenjeni poti proti Sv. Antonu. Hodila sva ob levem robu ceste, nenehno pazila na mimoidoče avtomobile in dospela do Antona. V tem kraju sva se malo "lovila", kje zaviti proti Marezigam, a nama je domačin razložil, kje zaviti in da morava hoditi ves čas naravnost. Zopet naju je čakala asfaltna pot, iz katere je bil lep nočni razgled na Koper, Izolo, osvetljena s številnimi lučmi. Vas Marezige so dokaj velike s cesto po sredini vasi za Koper.

V tem kraju sva najprej vprašala mladeniče, ki so se družili pred gostilno, koliko daleč je do Ponjana, kjer sva nameravala pri prijatelju prenočevati. 2 km je bil njihov odgovor, niso pa pozabili pripomniti, da je potrebno še iti čez strm klanec. Še bolj detalen je bil tekač s psom, ki nama je pokazal oddaljene luči na vrhu hriba in dodal to je Ponjan. "Ali tiste vasi na sredi hriba so Ponjan" sem ga malo vznemirjeno vprašal. "Ne, ne tiste zgoraj, bolj oddaljene to je Ponjan", je odgovoril. Če želiva to noč spati, bo potrebno priti tja gor sem pomislil. Na srečo pa je ves čas asfaltna pot, da bova lahko hodila s svetilkama, je bila moja tolažba. Hodila sva naprej po prej omenjeni cesti do Sv. Antona. Tu pa je bilo potrebno malo iskati odcep za Ponjan. Potrebno je bilo zapustiti regionalno cesto za Koper. Kje točno zaviti v hrib, nama je razložil domačin. Po tej posti sva šla navzgor, kar močno uro, dokler nisva dospela do vrha hriba, kjer se je pričela vas Ponjan. Najprej sva prišla do lepe istrske cerkve, nato je sledilo vprašanje mladenki, ki je bila na cesti, če ve, kje stanujena naš prijatelj. Zelo natančno nama je opisala, kje ga najdeva. Šla sva po njenem opisu do prijatelja, ki je v družinskem krogu gledal televizijo. Že okoli 9:00 zvečer naju je postregel z mesno lozanijo, tortico in izvirno pijačo, podobno albanski bozi. Jedača in pijača je bila zelo dobra, posebno po takih naporih. Malo kasneje nama je pokazal najino sobo, v kateri sva kmalu globoko zaspala, vse do torkovega jutra naslednjega dne.

2006-10-31T23:31:00.000-08:00

POHOD ILIRSKA BISTRICA - MARKOVŠČINA, E6, SLOVENIJA, NOVEMBER 2006

Jeseni in pozimi je dobro obiskati toplejše kraje, kjer zime niso tako hladne. To velja za kraje, ki sva jih obiskala z Mihom Sketom z namenom, da prehodiva zadnji del slovenske evropske pešpoti E6 iz Ilirske Bistrice do Strunjana. Na roko nama je šlo tudi sončno, a ne pretoplo vreme, ki je običajno za te kraje poleti.

V zgodnjih jutranjih urah sva se z vlakom Ljubljana - Reka pripeljala v Ilirsko Bistrico. Tega jutra je bila prisotna megla v Ilirski Bistrici in njeni okolici. Pred nekaj leti sem v Ilirski Bistrici zaključil pohod Stari trg pri Ložu - Snežnik - Ilirska Bistrica. Tega dne pa je sledilo nadaljevanje, tako da sva z Mihom že od samega začetka brez pomoči zemljevida in knjižnega vodiča vedela, kam iti. Naprej od železniške postaje proti gozdovom, ki vodijo na Brkine. Ob poti so bile tudi markacije E6, nekoliko zbledele, kar je značilno za celotni del do Strunjana, a pomagajo pohodniku, da ne tava po neznanih krajih. Na tem mestu naj omenim, da pohodnik po evropskih pešpoteh potrebuje za uspešno orientacijo: zemljevid krajev, kjer hodi, največ v merilu 1:100.000, vodič iz knjižice Evropska pešpot E6 in zelo zaželene so prej omenjene markacije. Priporočam knjigo Slovenija turistični atlas, kjer lahko pohodnik najde celotno Slovenijo v merilu 1:100.000. V njega so vrisane vse planinske poti, daljše obhodnice kot sta obe slovenski evropski pešpoti E6 in E7, Slovenska planinska transverzala.

Kmalu sva zapostila mestno okolje Ilirske Bistrice in sva se začela približevati prvim vasem v okolici mesta: Rečici in Zarečju. Šlo je za vasice, katerih arhitektura je že spominjala na sredozemlje: položne strehe, nižje hiše, tu še ne s prav pestrim sadjem okoli nje. Najbolj zanimiv je bil pastir ovac za vasjo, ki je pazil čredo. V čredi sva opazila kontrastne ovce črne barve, vendar je bila samo ena taka. Saj poznate pregovor: On je črna ovca. A pastir je povedal, da barva ovac ni pomembna. On ima ovce za meso. Ko sva ga vprašala, ali je kaj medvedov v okolici, nama je slikovito razložil, kako je pred kratkim njegov sin-lovec srečal 150 kg medveda v Brkinih, tako na 5 m. A na srečo sta šla njegov sin in medved po tem dogodku vsak svojo pot. Sinu ni bilo potrebo uporabiti puške. Možak nama je tudi pokazal, kje morava iti v dolino potoka Postrva.

Potem, ko sva dospela v gozd po asfaltirani poti, sva kmalu opazila potok Postrva. Šlo je za običajen potok, širok okoli 4 m, z bolj plitvo strugo, vdolbleno v zemljo. Malo višje ob potoku sva zagledala "ranč" Bubec, kjer gradijo novo hišo in tu lahko popotniki prenočijo in se podprejo s hrano, mogoče s kakšno postrvjo in pijačo. Tu postane pot asfaltirana in skozi gozdove, travnike in sadovnjake vodi najprej do osamljene kmetije, ki sem se jo najbolj zapomnil po ogromnem belem šarplanincu, ki je dolgo in močno lajal na nas. Namreč pri turistični kmetiji Bubec sva dobila spremstvo. Malo naprej v smeri najine poti sta se nama pridružili dve psički, lovskega porekla, rjave in črne barve. Najprej sta oba letala okoli naju , malo naprej, malo nazaj, vohlala po okolici ceste. To se nama ni zdelo nič nenavadnega, a po nekaj kilometrih je bila pri naju še vedno rjava psička, ki je imela glede na njene siske mladiče. Ob poti sva tudi z poželenjem opazalova jablane, na katerih so bili še vedno sadeži. Ko sva enega poskusila, sva začutila njegov osvežujoči kiselkasti okus.

Druščina povečana za psa, je hodila naprej po ozki asfaltni poti po dolini obraščeni z gozdovi na obeh straneh, ki so se strmo dvigali nad njo. Gozdove so prekinjali travniki z jablanami, polne dozorelih sadežev. Z Mihom sva poskusila vsak enega, osebno sem bil malo razočaran nad kislim, a osvežujočim okusom. Začela sva se približevati kmetiji Dekleva, kjer se ukvarjajo s poljedelstvom in živinorejo. To so nakazovale ovce in plantaža jabolk nad hišo. Ovce so imele za čuvaja velikega belega šarplaninca, ki je opozarjal na svojo vlogo čuvaja z močnim in dolgotrajnim laježem. Najin pes mu ni bil nič po godu.

Tu se je pričel kolovoz strmo vzpetnjati navkreber po pobočju nad kmetijo. Lajež psa je bilo vse manj slišati. Šla sva mimo številnega robidja, z debelimi plodovi, ki so bili zelo kislega okusa. Hodeč po kolovozu navzgor sva dospela do vasi Pregarje v Brkinih. Ko sva stopila iz kolovoza na asfalt, sva iz bližnje hiše zaslišala poskočne zvoke istrske melodije. Glas iz diktafona naju je opozoril, da je v tem kraju trgovina. Napotila sva se proti njen. Pred njo so bili zbrani domačini, ki so skrali pivo iz pločevinke pred njenim vhodom. Osebno sva si nakupila hrane in pijače. Nekaj hrane in pijače sva zaužila na klopci pred trgovino. Osebno sem z zanimanjem poslušal govorico prej omenjenih domačinov. Slišale so se neartikulirani glasovi v primorskem narečju. Najin "novi" pes je bil vseskozi ob naju, pričakoval je kakšen kos mesa, vmes je tudi malo dremal, a očitno se nama je priključil. Špekulirala sva, kje naju bo zapustil, a nisva se še vedela, da naju bo zapustil prav kmalu v bližnji vasi.

Pot naju je vodila skozi sorazmerno dolgo vas Pregarje, ki ima poleg trgovine, tudi slikovito šolo in seveda asfaltirane poti, ki vodi iz oziroma v vas. Midva sva se po taki poti usmerila proti Slavniku. Iz tu sva lahko opazovala pokrajino proti Postojni na eni strani in na drugi strani že obrise Slavnika. Od kulturnih dobrin pa naj omenim cerkve, ki niso bile pretirano visoke in mogoče okrašene, vendar so služile svojemu namenu. Iz te ceste, sva se spustila po makedamski cesti proti vasi Brezovo Brdo. Šlo je za klasično brkinsko vas, a na neki hiši sem videl kraj: Brezovo Brdo, okraj Materija. A že tako blizu sva, današnjega kraja, kjer bova prenočevala, sem si mislil. Ko sem zagledal pred hišo gospo, ki je pometala listje in gospoda, očitno gospodarja hiše, sem mu povedal, da naju že od turistične kmetije Bubec spremlja psica in kaj bi storili. Poklical je lastnika tega psa po telefonu, ki ga je pogrešal. Povedal mu je, da je z nami in ali naj ga vklene v verigu in ga naprosil, če pride ponj. Lastnik se je strinjal, psa smo skušali najprej vkleniti na proste, a se je preveč opiral. Zvabili smo ga v prostor, kjer nam ni mogel pobegniti, vklenili v verige in privezali v hlev. Tako se je končalo naše druženje.

Pot naju je vodila mimo pašnika za konje nižje dol v vas, kjer sva iz asfaltne ceste zavila na gozdni kolovoz in po njem skozi gozd na travnike do potoka. Ko sva prečkala potok sva prispela do nekdanje kmetije Krkavec. Iz okna naju je pozdravil najemnik, moj rojak iz Kranja, ki naju je kasneje pogostil s pijačo in hrano. Podaril mi je tudi 2 glasbena CD-ja, ki jih sam posname v svojem majhnem glasbenem studiju. Že se je začelo mračiti, ko sva navkreber prišla v vas Ritomeče. Glede na temo, sva bila prestrašena, kako priti najprej do Markovščine, potem pa do Materije. Domačin nama je povedal, da do omenjenih krajev vodi asfaltna pot. Najprej sva hodila po gozdni poti, ki se je končala na asfaltni. Ta cesta naju je pripeljala v vas Slivje, skozi katero nisva pešačila, ampak sva se na njenem robu usmerila v Markovščino. Zaradi noči nama ni uspelo pogledati jamo Dimnice. Že v temi sva šla skozi Markovščino in na koncu vasi prišla do regionalne ceste Reka - Trst. Po tej poti sva morala debelo uro pešačiti do vasi Materije, kjer sva že predhodno rezervirala prenočišče Godina. Za dobrodošlico sva dobila šilce slivovega žganja, ki ga je kuhal gospodar. Udobno sva prespala noč v lepo urejeni sobi s kopalnico. Že prej pa nama je obljubil Franc Godina, da naju bo odpeljal nazaj do Markovščine, kjer bova nadaljevala pot do Slavnika.

2006-08-06T00:50:00.000-07:00

POHOD TROJANE - JEVNICA, E6, SLOVENIJA, JULIJ 2006
To jutro sva se prebudila v nekoliko bolj urbanem okolju kot prejšnja jutra. Prespala sva v udobni hotelski sobi hotela Trojane s televizorjem, s kopalnico s tušem, z lepima in udobnima posteljama, s čistilnimi sredstvi za nego telesa, z balkonom skratka najboljšim prenočiščem na najini poti. Zaradi tega je bila tudi cena sobe nekoliko višja, a ne pretirana, 5.000 SIT na osebo. Pot sva pričela po asfaltni poti mimo restavracije Trojane, ki ima na svoji stavbi ponudbi primeren logotip - med drugimi sestavinami tudi krof. Nekaj sto metrov sva hodila po regionalni cesti Lukovica - Trojane, potem pa sva zavila proti Limbarski gori, najini naslednji pomembnejši prehodni točki.

Po pokrajini sodeč sva prispela v dinarski svet, kajti pričele so se pojavljati vrtače in ostali kraški pojavi. Tako ozemlje sva že opazila, ko sva se pričela približevati Čreti nad Vranskim. Hodila sva po makedamskih, gozdnih stezah navkreber mimo osamljenih domačij z lajajočimi psi, nekateri so bili na verigah, drugi so se prosto sprehajali po dvoriščih. Običajno so imeli opozorilo Hud pes! Očitno so med zvermi človeku najbolj nevarni, da ga poškodujejo, ti vaški psi in medvedi v kočevskih gozdovih. Kar nekaj časa sva hodila po ozki gozdni stezi, prečno čez strme bregove, poraščenimi pretežno z iglavci. Na tem mestu naj omenim, da sva od Slovenj Gradca pa vse do teh krajev opazila ogromno košatih jelk, lahko rečem, da gre na teh območjih za pravo ekspanzijo jelk. Pa še eno posebnost sva opazila na ozki stezi - konjska kopita - očitno so šli jezdeci s konji, ki sva jih videla prejšnji dan na Trojanah, po tej poti malo pred nama. Kako gre konj po tako ozki stezi in povrh tega visijo še veje čez pot, mi ostaja skrivnost, dokler ne bom videl ta dogodek z lastnimi očmi.

Te poti so vodile do vasi Borje pri Mlinšah, ki ima že nekoliko predih ljubljanskega predmestja. Vas ima kmečke hiše, tradicionalno krščansko cerkev, obvezno kapelico, a na teh območjih so tudi "zrasle" moderne stanovanjske hiše po najnovejši modi.

Pot je zopet vodila navzgor proti Golčaju, k cerkvi Sv.Neža. Ti predeli so nudili zavetje partizanom med 2. svetovno vojno, na kar je opozarjal spomenik NOB na vrhu Golčaja v spomin padlim žrtvam.

Iz Golčaja sva se spustila po gozdu navzdol, potem sva hodila skozi dinarski gozd po udobni gozdni stezi malo gor malo dol proti Limbarski gori. Na limbarsko goro sva prispela po asfaltni poti. Na tem delu sva naredila tudi krajši film o tehniki nordijske hoje, ki si ga lahko ogledate zgoraj. Na vrhu Limbarske gore je poleg cerkve tudi gostilna, kjer je žig evropske pešpoti E6 in vpisna knjiga. Limbarska gora je očitno shajališče planincev iz tega območja, kajti prvič na celotni prehojeni trasi od Radelj ob Dravi do Limbarske gore, sva videla večje število planincev. Drugače pa je E6 markirana pot z zelo redkimi pohodniki.

Iz Limbarske gore je pot vodila navzdol proti Moravčam. Nekaj metrov pod Limbarsko goro proti Moravčem se izgobijo markacije E6, ki jih je potrebno poiskati levo v gozdu. Skratka potrebno je priti do hiš, kjer so markacije E6. Po poti navzdol sva dospela na ravnino. Potrebno je bilo iti skozi vas in čez travnike v Moravče. V Moravčah sva šla mimo prireditvenega prostora, kjer so prikazovali razna kmečka opravila, kot so mletenje žita ipd. Opazil sem tudi umetnika, ki je rezlal umetnino iz lesa. Najina naloga pa je bila, da poiščeva gostilno Kavka ali Pri Jurku. Ob cerkvi z dvema zvonikoma sva našla gostilnico in picerijo pri Jurku, kjer sva dobila kosilo. V bodočnosti bo možno v tej gostilni tudi prespati, kajti urejajo sobe. Nekoliko sva se odpočila v drevoredu poleg cerkve.

Pot naju je dalje vodila preko dokaj strmega vzpona najprej po gozdni poti, nato po asfaltni cesti do cerkve Sv. Miklavža. Zanimivo, da so imeli v tem kraju cerkev z istim svetnikom kot v mojem rojstnem kraju Strahinju. Gostilničarka kmetije odprtih vrat pod hribom z cerkvijo me je spodbujala naj grem še nekaj korakov do cerkve, a zaradi utrujenosti sem počakal prijatelja, ki se je odpravil do cerkve, kar pred prej omenjeno kmetijo. Od tu je vodila resnično strma pot proti Jevnici. Preden sva prišla v Jevnico, sva šla še mimo slikovite Velike vasi. Potrebno se je bilo še spustiti po še vedno strmi poti do Jevnice. Zopet sva bila na ravnini. Okrepčala sva se v baru ob cesti, nato pa na železniško postajo Jevnica, kjer je ob 19:45 prispel poln vlak iz Maribora. V stoječem stanju sva dospela v Ljubljano.

Če povzamem značilnosti celotnega pohoda iz Radelj ob Dravi do Jevnice v dolžini okoli 110 km in z višinsko razliko 5.000 m. Pot je dobro markirana, poteka po slikoviti alpski in kraški pokrajini. Na poti je dovolj gostinskih in trgovskih obratov za potešitev lakote, žeje in tudi prespati ni problem pod streho. Spalno vrečo, ki sem jo ves čas pohoda nosil s seboj, ni bilo potrebno uporabiti. Midva nisva srečala na poti nobenega pohodnika, torej je na poti ogromno miru. Glede prisotnosti pohodnikov je izjema samo Limbarska gora. Ljudje, ki živijo ob poti E6 so navdušeni nad vsakim evropopotnikom in se radi pogovorijo oziroma pomagajo z informacijami, ki so potrebne za uspešno hojo po evropski pešpoti. Po tej poti hodijo tudi tujci npr. iz Nemčije, Nizozemske ipd. Na poti ne grozijo medvedi kot v kočevskih gozdovih, skratka primerna pohodniška proga za pohodnika, ki so mu pri srcu dolgi pohodi in hoja s palicami. Koliko časa sva hodila! Hodila sva 5 polnih dni od jutra do poznih popoldanskih ur. Izjema je bil samo prvi dan, ko sva začela s pohodom ob 12:00 h. Kot zanimivost pa naj povem, da je prijatelj Tomaž Zupančič v treh dneh prišel iz mejnega prehoda Radelj do Turjaka po evropski pešpoti E6 in v 7 dneh do Strunjana, kjer se konča slovenski E6.

2006-08-05T09:02:00.000-07:00

POHOD ČRETA - TROJANE, E6, SLOVENIJA, JULIJ 2006
Prebudila sva se v novo jutro. Pokrajina je bila počiščena od nočnih neviht. Začela sva se približevati Tuhinjski dolini, bolj natančno vasi Motnik, skozi katero se Gorenjci vozimo v Savinjsko dolino. Gozdna pot se je v prvem delu spuščala mimo osamljenih kmetij, cerkve Sv. Jošta, dokler nisva dospela na prelaz Lipa. Še pred prelazom sva zagledala Savinjske alpe. Človek se počuti kar bolj samozavestnega v krajih, ki jih pozna.

Serpentinasta makedamska pot se je vila iz prelaza Lipa proti Motniku, dokler nisva prišla na nadmorsko višino okoli 1000 m. Potem pa zopet navzdol čez gozdove, travnike, mimo kmetij, vodnega izvira vse do Motnika. V Motnik sva dospela preko mostu čez cesto Vransko - Kamnik. V Motniku sva iskala napovedano trgovino iz vodnika Evropska pešpot E6 in jo tudi kmalu ugledala. Kot običajno sva v njej kupila hrano in pijačo in večino tega pojedla v parku v bližini gostilne Motnik. Še prej pa sva kupila spominke na stojnici, katere sta bile lastnici dve dekleti, starosti okoli 12 let. Stojnica je imela vse kar imajo prave stojnice: izdelke, cene, kalkulator, pohištvo in komunikativni mladi prodajalki.

Po 2 urnem počitku sva zopet krenila po asfaltni cesti na vrh hriba na preval Strmec. Nato navzdol po asfaltni poti do potoka in ob njem rahlo navzgor, dokler nisva zavila desno na gozdno pot, ki naju je strmo vodila do stanovanjske hiše na vrhu hriba. Od tu sva se spustila po makedamski cesti do vasi nad Trojanami z imenom Hribi. Kar nekaj časa sva hodila skozi to vas, dokler nisva zavila desno na travnike in prečno čez njih do asfaltne ceste, ki je peljala do Trojan. Še prej sva šla mimo gasilskega doma Trojane, navedenega v vodiču, po stopnicah in čez cesto do vsem poznane restavracije Trojane, kjer prodajajo trojanske krofe. Pijačo sva kupila v prodajalni, ki spada v prej omenjeni kompleks in je rezultat pojava kapitalizma v Sloveniji. V tej prodajalni so naju napotili do hotela Trojane, kjer sva prenočila. Šla sva tudi mimo jezdecev in konj, ki so ravno tako dospeli na Trojane kot midva, vendar s konji in druge smeri. Zanimivo, da so naslednji dan nameravali ravno tako iti proti Limbarski gori kot midva. Ker je bila ura šele 3:30 popoldne in smo bili sredi poletja z visokimi temperaturami, sva se s taksijem odpeljala v Medijske toplice na kopanje. Prijetno se je bilo osvežiti v bazenu Medijskih toplic.

2006-08-05T06:24:00.000-07:00

POHOD ANDREJEV DOM POD SLEMENOM - KOČA NA ČRETI, E6, SLOVENIJA, JULIJ 2006
Zunaj se je komaj zdanilo, ko sva začela s prijateljem pohod iz Andrejevega doma pod Slemenom do Koče na Čreti. Tistega dne sva bila že tretji dan na poti in čutila sva že rahlo telesno utrujenost.

Zopet sva hodila navzdol kot 2. dan po gozdnih poteh, makedamskih cestah. Pokrajino so nekoliko zmotile kmečke hiše in pašniki z živino okoli njih. Šla sva tudi mimo samotne kmetije Žlebnik, kjer je bil med 2. svetovno vojno ubit slovenski pesnik Karel Destovnik Kajuh.

Kmalu pa je sledil eden najtežjih spustov najinega petdnevnega pohoda iz Radelj ob Dravi do Jevnice. Gozdna pot se je strmo spustila v sotesko Hudega potoka. Razveselila sva se, ko sva zagledala makedamsko pot na dnu soteske. Kar nekaj časa sva hodila po njej ob potoku in strmih pečinah nad njim, da sva dospela do gostilne Grebenšek. Podjetna gostilničarka naju je postregla s štrudlem in sendvičem. Občudovanje pa je požela tudi maketa gostilne in nama nepoznane cerkve pred vhodom v gostilno.

Naslednja najina postaja je središče Zgornje Savinjske doline Mozirje. Pot do Mozirja je bila nekoliko manj strma. Zopet sva hodila po gozdnih poteh, mimo kmetij, makedamskih in asfaltnih poteh. Najbolj pestro je bilo v okolici Mozirja, kjer so se zgostile hiše v vasi. Zanimiv je bil nasad ribeza pred Mozirjem in vinogradi. Asfaltna pot naju je pripeljala v Mozirje, bolj natančno, v mesto sva se spustila po poti, ki je vodila čez travnike navzdol. Šla sva kar po vrtu hiše, kjer so vodile markacije, da sva končno dospela do Mercatorjeve trgovine v naselju Ljubija v bližni Mozirja, kjer sva kot običajno kupila hrano in pijačo za nadaljno pot. Potem pa zopet hoja po asfaltni cesti do Savinjskega gaja, kjer sva si vzela 2 urni počitek ob ribniku Savinjski Gaj.

Po počitku pa zopet v hrib po gozdnih poteh proti Čreti nad Vranskim. Kmalu, ko sva prispela v gozd, naju je ujela manjša nevihta, ki je bolj besnela višje v hribih. Nekaj časa sva postala pod smrekami ob manjšem bliskanju in grmenju. Na najino srečo sva ostala sorazmerno suha ob uporabi dežnika, prekrivala za nahrbtnik in prijateljeve palerine. Potem pa je bilo potrebno iti strmo navzgor po gozdni poti. Vzpon je nekoliko popustil, ko se se prikazale ovce na strmem pašniku, nato pa še kmetija v vasi Dobrovlje z lepo urejenim hlevom in čistimi kravami v njem. Gospodar jim je ravno dajal krmo in potožil, kako pomembno je za živali, da za njih skrbi oseba, ki jo poznajo. V takih okoliščinah je nemogoče vzeti dopust. Sledila je lična kmetija z markantnimi polkni, proizvedenimi s strani podjetja Lesne iz Slovenj Gradca. E6 je na tem mestu peljala kar čez dvorišče prej omenjene hiše, da sva lahko nadaljevala pot po gozdni poti, ki se je priključila makedamski poti nad vasjo Dobrovlje. Gospodar prej omenjene kmetije nama je predlagal to makedamsko pot za vzpon namesto gozdne poti, verjetno mu je šlo na živce, da evropohodniki hodijo čez njegovo dvorišče. Zopet se je bilo potrebno strmo vzpenjati, da sva zagledala mogočno hribovsko cerkev na vrhu vzpetine. Od cerkve do vasi Čreta je vodila bolj položna gozdna pot. Do koče na Čreti, pa se je bilo potrebno nekoliko spustiti. Koča ni bila uradno odprta, zato sva dobila ključ na bližnji kmetiji. Stari gospodar naju je ogovoril kar v nemščini, ker ima verjetno pogosto opravka z evropohodniki nemškega rodu. Njegov sin naju je nato odpeljal v kočo, razložil, da si lahko postreževa s pijačo, denar pustiva na mizi. Gledala sva lahko tudi televizijo, skratka dobila sva kočo v "najem za tisto noč". Prijetno je bilo obedovati na leseni mizi pred kočo z lepim pogledom na planinsko okolico in hladen veter je pregnal poletno vročino. Ponoči pa so bile zopet nevihte z dežjem.

2006-08-04T03:56:00.000-07:00

POHOD PARTIZANSKI DOM POD MALO KOPO - ANDREJEV DOM NA SLEMENU, E6, SLOVENIJA, 2006
S prijateljem sva v četrtek, 27. 07. 2006 vstala okoli 5 ure zjutraj in zapustila Partizanski dom pod Malo Kopo, kjer sva prenočevala, okoli 6 ure zjutraj. Vreme je bilo sončno z običajnimi meglicami na obzorju. Zunaj na ograji so naju čakale rdeče rumene markacije, ki so naju vodile po makedamski cesti navzdol. Po njej je bilo treba hoditi okoli 1 km, da sva zavila na markirano gozdno pot, ki je vodila proti Turiški vasi v bližini Slovenj Gradca.

Pot je pretežno vodila navzdol mimo samotnih hribovskih kmetij. Še najbolj glasni so bili njihovi psi čuvaji. Zanimiva je bila tudi kmetija z ogromno lipo na njenem dvorišču. Stara je okoli 500 let in celo dvorišče je njeno, ko piha močnejši veter. Za to lipo je postavljen koš za košarko, ki ima solidno igralno površino. Na razpolago je bila tudi žoga, ki nama je omogočila, da sva nekajkrat vrgla na koš.

Najprej sva dospela do vasi Brda, kjer sva iskala markacije E6, ki sva jih na srečo kmalu našla in nadaljevala pot mimo potoka, hmelišča in zopet čez most reke Mislinje v Turiško vas, kjer sva poiskala trgovino. Našla sva najboljšega soseda in kupila nekaj hrane in pijače, ki sva jo z užitkom zaužila na klopci ob trgovini. Pridružil se nama je tudi domačin, ki nama je povedal nekaj o zgodovini kraja, razdaljah med kraji npr. Slovenj Gradec je oddaljen od Turiške vasi okoli 10 km, živalih o gozdu glede na to, da je bil lovec. Omenil je divje prašiče, rise.

Po pojedini sva nadaljevala pot mimo letališča Slovenj Gradec, kjer so ves čas preletavala letala, proti Spodnjemu Razborju. Skozi vas Mislinjska dobrava, kjer sva srečala gospo. Pokazala nama je na bližnji gozd in povedala, da v njem nabira borovnice. Primejo pa se jo tudi klopi. Kmalu sva bila tudi midva v tem gozdu. Na tem mestu se gozdna pot še ni vzpenjala. Ko pa sva šla mimo samotne domačije, sva imela zopet priložnost pogovora z gospodarjem, ki je bil vajen pohodnikov po E6. Razložil nama je, da pohodniki, ki gredo mimo njegove kmetije okoli 14 ure tega dne, nameravajo še priti do Andrejevega doma na Slemenu. Moja ura je v tem trenutku kazala 11 h, torej še dovolj časa, da prispeva do doma. Zelo malo časa sva še hodila po ravnini in makedamska pot se je po pričakovanjih začela položno vzpenjati. Potem pa so naju nenadoma markacije usmerile desno v strmo gozdno pobočje in pričela sva premagovati eno najtežjih strmin 5 dnevnega pohoda. Snovalci poti so zaradi strmine postavili lesene stopnice. Okoli 30 minut je bilo potrebno premagovati strmino, da sva prispela do razvalin gradu Vodriž. Sam pri sebi sem se vprašal, kako je izgledalo to grajsko področje v času polnega razcveta gradu. Še nikoli doslej nisem videl grad, postavljen na tako samotnem kraju sredi gozda. Pri gradu Vodriž lahko popotniki brezplačno prespijo v leseni utici. Mene bi bilo kar malo strah, spati na tako samotnem kraju. A človek nikoli ne ve, kaj ga čaka v bodočnosti, morda tudi spanje v spalni vreči na podobnem kraju.

Rdeče rumene markacije so naju dalje vodile po asfaltni cesti do Spodnjega Razborja, kjer sva se odžejala na turistični kmetiji Rdečnik. Prijazno so naju postregli z osvežujočo vodo, osebno pa sem naročil en liter gostega soka, ki sem ga natočil v svoj bidon. Na mojo veliko žalost sem po nesreči razbil kozarec, ki se je razletel v številne črepinje pod mizo. Morda pa sva imela veliko srečo na pohodu glede vremena in drugih neprijetnosti ravno zaradi tega razbitega kozarca. Sreča nama ni obrnila hrbta, ko so se pričeli pribleževati nevihtni oblaki iz severa. Zgornji Razbor sva imela že na dosegu oči, vendar po približni oceni, je bila gostilna oddaljena še okoli 10 minut hoje zaradi asfaltne ceste navkreber. Že so pričele padati prve kaplje, ko se je za najinima hrbtoma ostavil džip in prijazen mladenič naju je povabil v njega in vsa srečna, da ne bova mokra, odpeljal do gostilne Pečolar. Mladenič je bil sin lastnice gostilne gospe Minke Mirkac. Z veseljem sva vstopila v gostilno. Najprej sva se preoblekla, naročila kosilo in pijačo, vsedla za mizo in pojedla goveji golaž obogaten s stročjim fižolom. Ves čas nama je delala družbo gospa Minka. Ponudila nama je vpisno knjigo E6, kjer sva pripisala najini imeni k ostalim pohodnikom v letu 2006. V knjigi jih je bilo vpisanih okoli 40. Z veseljem pa nama je pokazala vse vpisne knjige, vštevši prvo knjigo iz leta 1975. V gostilni Pečolar so snemali tudi izvirno TV dramo z imenentnimi slovenskimi igralci. Zapolnil sem si igralca Borisa Juha, navdušenega rekreativnega tekača, triatlonca. To gostilno so izbrali zaradi njenega starinskega videza. Med tem časom pa je zunaj divjala nevihta, ki je pojenjala okoli 5 ure popoldne. V tem času sva s prijateljem nadaljevala pot proti Andrejevemu domu na Slemenu.

Od tu pa je bilo potrebno priti še do Andrejevega doma na Slemenu. Pred nama sva zagledala z gozdovi poraščeno hribovje in na pamet sva ugibala, ali je mogoče tista hiška med smrekami v daljavi težko pričakovan dom. Najprej je bilo potrebno iti mimo nekaj domačij, da se je pot pričela vzpenjati po gozdu. Zopet je pričel padati rahel dež, tako da je bilo potrebno razpeti dežnik oziroma prijatelj se je pokril s palerino in zaščiti nahrtnik s ponjavo proti mokroti. Potem pa sva se kar nekaj ur vzpenjala po makedamski poti, da sva prispela na prelaz, ki ločuje Štajersko in Koroško. Na vrhu hriba naju je čakal smerokaz, ki je usmerjal proti Šoštanju, Slovenj Gradcu in najbolj pomembno proti Andrejevemu domu na Slemenu. Nikakor nisva mogla spregledati panoja, ki naju je seznanil z mlinsko potjo, ki vodi od mlina do mlina po teh krajih. Okoli 30 minut je bilo potrebno hoditi po ravnem predelu na vrhu prelaza, da sva ugledala asfaltno pot, ki je vodila iz Šoštanja. Bila pa je vsa popisana z imeni kolesarjev. V oči mi je najbolj padel priimek Golčar. Kasneje sem v koči izvedel, da je bil pred kratkim kolesarski vzpon do prej navedenega doma. Torej je bila moja hipoteza, da je tu šla kolesarska dirka po Sloveniji v mesecu juniju morda juliju 2006 napačna. Z zanimanjem sem si ogledal hribovje izpred doma, z namenom, da bi ugotovil, kje so Mozirje, najina naslednja postaja oziroma planinski dom na Čreti. A nisem znal pravilno pogledati, kje se skrivajo ti kraji. Na pomoč mi je priskočil gospod, ki se je k domu pripeljal z bagrom istočasno kot sva tudi midva prispela v dom . Pokazal mi je, kje naj bi bili ti kraji. Zelo zadovoljna, da je bil planinski dom odprt, sva odšla v najino sobo. Nekoliko potešila lakoto in žejo in trdno zaspala.

2006-07-31T08:53:00.000-07:00

POHOD RADLJE OB DRAVI - PARTIZANSKI DOM POD MALO KOPO, E6, SLOVENIJA, 2006
Slovensko evropsko pešpot E6 je potrebno začeti na severu Slovenije ob reki Dravi. Najbolj priročno mesto na tem delu, ki povezuje notranjost Slovenije, so Radlje ob Dravi. Ta del pešpoti povezuje avstrijsko E6 in slovensko E6, kar pomeni, da mora priti do mesta Radlje ob Dravi preko mejnega prehoda Radelj. Ker pa pohodnik ne more iti najprej po poti do prej omenjenega mejnega prehoda, potem pa zopet po isti poti nazaj, je potrebno za pravilno hojo po pešpoti začeti pohod že v Avstriji, in sicer v kraju Ivnik/Ebiswald. Osebno sem ta del poti pustil za kakšne druge dni, ko bom pešačil po avstrijski E6.

Knjižica Evropska pešpot E6 in rdeče rumene markacije so naju s prijateljem Mihom Sketom vodile mimo pekarne proti Vuhredu. Na začetku sva hodila po asfaltni cesti. Tistega dne je bilo na soncu in na asfaltu zelo vroče, čez 30 stopinj celzija. Telo je zelo segrevalo in samo pogosto pitje pijače je omogočalo normalno hojo. Na izhodu iz mesta sva šla mimo delavcev, ki so urejali cesto in sva bila za njih kar zanimive figuri z nahrbtnikoma na ramenih, palicami in posebno moj je bil ogromen s pregrinjalom za spalno vrečo na njegovem spodnjem delu. Na sredini pa nalepka Evropske pešpoti Slovenija.

Pri smerokazu na zgornji sliki sva zavila levo proti Vuhredu. Kmalu sva iz kolovoza prispela v gozd, malo gor in dol in čez nekaj časa sva zagledala Vuhred skozi, katerega teče reka Drava. Drava je sorazmerno široka reka, rjave barve in številnimi elektrarnami na tem delu.

Prijetno je bilo iti čez most v Vuhred, kajti voda človeka pomirja in hladi. Sledila je hoja skozi naselje, nekaj iskanja markacij glede na to, da je bil podrt ličen smerokaz za Sv. Anton, kamor naju je vodila nadaljnja pot. Ostro oko prijatelja nama je omogočilo hitro nadaljevanje poti, brez pretiranega iskanja markacij.

Pričela sva se vzpenjati proti vasi Sv. Anton. Naprej proti Mali Kopi pa je na vzpetini tudi cerkev z istim imenom, ki ga nosi celotno naselje pod njim, Sv. Anton. Hodila sva navkreber po značilnih gozdnih poteh, ki so bile ponekod poraščene z visokimi travami in praprotmi, idealno področje za klope, drugje pa očiščene tega rastlinja zaradi pomanjkanja dnevne svetlobe, potrebne za foto-sintezo.

Ko sva se kar nekaj časa mučila po vzponih, sva za nagrado končno ogledala prve hiše vasi Sv. Anton, nekaj let nazaj z imenom Planina.

Lepa gozdna pot in v zadnjem delu serpentine makedama so naju vodile do cerkve Sv. Antona na vrhu hriba, kar ji je omogočala opaznost iz bližnje in daljne okolice.

Začela sva se približevati Mali Kopi, na kar naju je opozarjalo smučišče, vidno s prostim očesom na vrhu Pohorja. Potrebno je bilo iti mimo nekaj kmetij. Na eni izmed njih se je prijatelj odžejal z vodo , če se ne motim je kmetija nosila ime Lešnik. Nekoliko višje v hribu sva naletela na izvir, pri katerem sva se oskrbela z bistro planinsko vodo. Na tem delu se je pot neprestano vzpenjala, a ne prestrmo. Ko sva prispela do vikenda, ki ga je čuval škotski ovčar z neprestanim opazovanjem okolice in če je opazil "vsiljivca" tudi z laježem, se je pot pričela strmeje vzpenjati po gozdu vse do roba urejenega smučišča.

Palice je bilo potrebno soročno vbadati ob telesu v strmem vzponu po gozdni poti, da sva se premikala proti Partizanki na Mali Kopi. Najbolj strmo je šlo navzgor, ko sva prispela na smučišče. A kmalu je strmina nekoliko popustila in potem sva nadaljevala po poti, po kateri so vozili tudi ratragi iz smučišča Kope. Na smučišču sva opazila, da postavljajo nove drogove za sedežnico. Končno se je pot nekoliko zravnala, višina je omogočila pogled na bližnjo in daljno okolico, prepredeno z višjimi in nižjimi vrhovi, z dolinami in naselji med njimi. Na tem mestu se je evropska pešpot srečala z Slovensko planinsko potjo, z značilno Knafeljčevo oznako in številko 1, kar tudi nekaj pomeni.

Približevala sva se koči na Mali Kopi z imenom Partizanka, na nadmorski višini 1443 m. Še prej sva morala ob robu gozda, čez posekano drevje. Bilo je naporno dvigovati noge čez podrto grmičevje in drevje in se vzpenjati. Tudi to pot, prekrito z nepričakovanimi ovirami, sva prehodila v približno četrt ure in ogledala težko pričakovano lično kočo Partizanka. V njej sva okusno večerjala in prespala v lepo urejeni sobi, opremljeni s povsem novimi pogradi iz borovca. Živahna oskrbnica koče pa naju je informirala z raznimi zanimivostmi, tudi s pohodniškimi npr. dve pohodnici sta ji povedali, da človek po pešpoteh postane utrujen po 3 dneh hoje, ko ga pričnejo boleti kosti telesa. Potem sva slišala, da medvedje v notranjskih gozdovih, vzbujajo strah pri ljudeh, glede hoje po teh predelih ipd.

2006-07-16T02:04:00.000-07:00

POHOD JEVNICA - GROSUPLJE
Slovenija je nenavadno hribovita dežela. Ne povsod z visokimi vrhovi nad 2000m, pa kljub temu jo prepredajo številne doline in vzpetine okoli 700 m nadmorske višine. Ti predeli so kar pestro poseljeni z ljudmi, ki se pogosto ukvarjajo s kmetijstvom. Če ne bi bilo različnih obhodnic kot so Evropske pešpoti, Pot kurirjev in vezistov, Zasavska planinska pot, Badjureva krožna planinska pot itd., tujec ne bi imel možnost hoditi po teh krajih. Za obisk prej opisanih krajev sva se odločila s prijateljem.

V zgodnjih jutranjih urah sva se odpeljala z vlakom iz Železniške postaje Ljubljana proti Jevnici. V pol ure smo prispeli v Jevnico, kjer sva izstopila. Natovorila sva nahrbtnika na rame in s pomočjo vodiča Evropska pešpot E6 in zemljevida Ljubljana in okolica pričela 30 km pohod iz Jevnice do Grosuplja.

Že takoj na začetku je bilo potrebno iti navkreber proti Zgornji Jevnici. Hodila sva po gozdni poti, ki je bila hodourniškega izvora. Zanimivo je bilo opazovati izsušeno ilavnoto in kamnito dno tega občasnega hodournika, saj nobeni rastlini ni bila omogočena rast.

Gozdna pot naju je pripeljala do zanimive hiše. V ogradi za hišo so se pasli konji. Hišo pa sta čuvala dva psa, ne preveč napadalna. Lajala pa sta, da bi odgnala prišleke. Kmalu sva zagledala tudi hišo Zgornja Jevnica 19, pri kateri sva morala po navodilu vodiča Evropska pešpot E6 zaviti na stezo, ki se je strmo vila v pobočje travnika. E6 gre najrajši po stezah, če so le možnosti. In tudi tu je bil uporabljeno to načelo.

Toda ta pot ni bila dolgega veka, saj sva bila zopet na makedamski cesti proti Jančam. Ob poti sva opazila tablo Sadna cesta. Govorila z domačinom, ki se je pripravljal na košnjo trave. Trava na njegovem travniku je bila že nekoliko posušena, ker jo ni imel čas pokositi zaradi obiranja jagod.

Pot naju je pripeljala na Janče. Janče so ena tistih planinskih točk, kjer se dnevno zbere veliko planincev, kolesarjev in ostalih obiskovalcev, kar pa ni nenavadno glede bližine Ljubljane. To lahko sklepamo iz prostornega in urejenega planinskega doma, ki ga upravlja planinsko društvo Litija. Otroci imajo na razpolago igrala v obliki jagod. Odrasli pa plesišče. Skratka zelo zanimiva in gostilniško bogata turistična točka.

Pot sva nadaljevala proti Volavju. Nekaj korakov od doma na Jančah gre pot strmo navzdol. Orientacijska točka je hiša Janče številka 2. Po poti navzdol sva hodila okoli 30 minut, ko sva zavila pri tabli Volavje levo proti Prežganju.

Prežganje ima zanimivo cerkev na vzpetini, ki je posvečana Sv. Marjeti. Po navodilih iz vodiča sva se povzpela na hrib po razširjen razgled. Opazila sva tudi moderno znamenje, ki je bilo posvečano obisku papeža. Šla sva tudi mimo cerkve Sv. Marjeta. Zadihana zaradi vzpona sva morala skozi pokopališče mimo župnišča, kjer sva ravno srečala duhovnika. Povedal nama je, da gre tu mimo kar nekaj Nemcev, ki hodijo po E6. Letos je nanj naredil vtis moški iz Nemčije, ki mu je razkril svoje načrte, da bo hodil po E6 2 meseca, da premaga to pešpot.

Sledila je asfaltna pot proti Velikem Trebeljevem. Šla sva tudi mimi okrepčevalnice Gaberke.

Od tu se je pot povzpela proti vzpetini Kopance in dalje proti Kucelju, ki ima zanimiv stolp, v funkciji geodetskega središča Slovenije.

Na tem mestu naj opozoriva pohodnike, da bodo tu zaman iskali hruško, pri kateri je potrebno zaviti desno. Midva jo nisva našla in sva s pomočjo zemljevida ugotovila, kje je potrebno zaviti proti Kucelju. Če na kratko opišem: zaviti je potrebno desno v smeri hoje na polja okoli 800 m pred vasjo Leskovec. Ko pridemo do gozda zagledamo markacijo E6, ki nas nato vodi dalje proti Kucelju.

Iz Kucelja sva se sputila proti Blečjemu vrhu, ki je kmečka vas. V tej vasi sva pred hišo srečala vaščana, ki nama je povedal, da je tudi navdušen pohodnik in redno hodi po mejah Slovenije. Omenil je južni del Slovenije, in sicer je hodil ob Kolpi do Ilirske Bistrice, kjer je potem hodil proti Slavniku in nato do slovenskega morja. Spodaj te vasi je bil zopet odcep poti v gozd in sva dospela v bližino vasi Polica. Presenetila naju je tabla, da so medvedi v gozdu, zato morajo lastniki imeti pse na vrveh. V vasi Polica naju je najbolj razveselila prodajalna, da sva se okrepčala in nasitila želodce.

Na vidiku je bila že avtocesta Ljubljana - Novo Mesto. Šla sva pod podvoz proti vasi Zgornje Duplice. Pot do te vasi je bila asfaltna. V neki brunarici v tej vasi, z napisom Hlapci d.o.o. so se pripravljali na piknik. Vse so imeli že pripravljeno od miz, pečenega odojka. Nižje v vasi sva si ogledovala veliko stavbo, kasarniškega videza in lajajočih ovčjakov za visoko ograjo. Ugotovila sva, da gre za tekstilno tovarno. To je bila zadnja vas pred Grosupljem oz. njegovim predmestjem Jerovo vasjo. Asfaltna pot naju je okoli 19 h pripeljala v Grosuplje. Po katerem sva hodila skoraj 45 minut, da sva dospela do avtobusne postaje. Z avtobusom sva se ob 20h odpeljala proti Ljubljani.

Zaključen je bil najin pohod po E6. Ugotovim lahko, da je šlo za zanimivo hribovito področje v okolici Ljublane. Če se peljemo z avtomobilom po avtocesti proti Novemu Mestu, sploh ne slutimo, kakšna hribovita pokrajina je v naši bližini in koliko slovenskega podeželja.

2006-05-24T05:28:00.000-07:00

POHOD SUHI DOL - VRHNIKA
Z avtobusom iz Škofje Loke sem se vrnil v Suhi Dol, kjer sem končal pot v avgustu 2005. Že takrat sem si malo ogledal, kje bi nadaljeval pot proti Vrhniki. Mimo skednja je na travnike vodila markirana pot Loške planinske transverzale. V tem delu ni bilo opaziti rdeče rumenih oznak evropskih pešpoti.

Najprej sem hodil po teh markacijah, ki so me vodile za kmetijo in naprej v gozd. Kmalu sem dospel na oster ovinek, kjer sem zavil levo v pobočje, porašeno z gostimi iglastimi gozdovi. Opazil sem tudi napravo gozdarjev, ki je namenjena za uničevanje lobadarja. Naprava je bila nameščena na lesen drog.

Nato sem hodil navkreber, obsijan z soncem in pogledom na bližnjo in daljno okolico Horjula. Kmalu sem dospel do kmetije, kjer sem na notranjih okenskih policah opazil pokale. Spraševal sem se, s kakšnim športom se ukvarja njihov lastnik. Mogoče pa je gorski tekač ali kolesar, saj je okolica zelo gor in dol.

Pot se je nadaljevala s podobno konfiguracijo in okolico in zopet sem pred seboj zagledal kmetijo, ki pa je bila bolj živa. Ljudje iz te kmetije so opravljali kmečka opravila, njihovi psi pa so z laježem in približevanju meni nakazovali, da sem na tujem ozemlju.

Kmalu sem bil zopet sam v gozdu in sledila je zopet kmetija, pred katero je starejša ženska cepila drva. Imela pa je še bolj hudega psa kot so jih imeli pri prejšnji kmetiji. Hitro je stekel za moj hrbet, najrajši bi me kar ugriznil. Kasneje mi je prej omenjena ženska povedala, da ga "živcirajo" moje palice. A dvomim v to tezo, občutke imam, da je šlo za bolj koleričnega psa. Povedala mi je tudi, da sta bila v teh krajih 2 medveda, enega so ustrelili, drugi pa se klati, kdo ve kje. Na tem mestu sem malo skrenil iz poti, a hitro sem spoznal, da grem v napačno smer. Zato sem se vrnil mimo kmetije do transformatorske postaje, kjer sem zavil levo ob robu gozda navzdol.

Kmalu sem prišel v zaselek Šentjošt, kjer sem se vzpel na vzpetino in preko nje do makedamske ceste, ki je vodila proti Smrečju. Tu sem zagledal majhno ptičko, ki sem jo večkrat fotografiral, a iz neznanih razlogov slike nisem ugledal na svojem fotoaparatu. Kakšna škoda!

A še nisem omenil! Prvič sem si doma na diktafon z mini kasetami posnel opis poti iz vodnika Evropska pešpot E7, avtorja Daria Cortesea. Vseskozi sem imel diktafon v žepu, slušalko pa v ušesih in večkrat poslušal opis. Tako sem dokaj uspešno držal pravo smer proti Vrhniki. Tu me je glasovni posnetek usmeril navzdol po makedamski cesti, da bom prišel v Smrečje. Na vrhu te vzpetine sem ozrl na daljnem hribu proti Vrhniki cerkev Sv. Treh Kraljev, ki jo je omenila prej omenjena ženica: "Ali greste proti Trem Kraljem?"

Po makedamski cesti, ki se je ves čas spuščala, sem prišel na asfaltno cesto za Smrečje. Še prej pa sem pred ovinkom na smreki opazil poštni nabiralnik. Verjetno poštar ne nosi pošte v vas, ampak jo pusti, kar v tem nabiralniku. Očitno so ljudje v teh krajih vrni pred tatovi.

Sedaj ko to pišem, pa sem spoznal, da Cortese svetuje drugo varianto. V tem delu poti sem dolgo časa poslušal opis te variante in sem mislil, da velja od Smrečja naprej.

Čakala me je asfaltna cesta, ki mi je kar ustrezala za spremembo. Tu sem tudi prvič videl oznake evropske pešpoti: okrogle in pravokotne. Cesta je bila zelo neprometna, srečal me je redek avto in kakšen gorski kolesar. Po nekaj kilometrih sem dospel v vas Smrečje, ki je imela kar bogato infrastrukturo za te kraje: gostilno Kasarna, cerkev. Glede na prej omenjen nerazumljen zvočni posnetek iz moje strani, sem spraševal gostilničarja gostilne Kasarna, kje naj nadaljujem pot. Prijazno mi je svetoval, poleg tega sem ga prosil tudi za vizitko. Z veseljem mi jo je izročil, poleg tega pa sem dobil tudi prospekt, ki turistično opisuje te kraje. Naredili so lep turistični prospekt z opisi bližnjih krajev in bližajočih kulturnih in zabavnih prireditev, ki se bodo zvrstile.

Pri cerkvi sem zavil levo na makedamsko cesto, ki je vodila proti Planini nad Vrhniko. Kar kakšno uro sem hodil po tej makedamski cesti, najprej navzgor, potem navzdol, dokler nisem prišel do 2 kapelic in najbolj razveseljujoče do smerokaza Zaplana, ki jo je navajal tudi moj zvočni vodič. Potrebno je bilo iti mimo ličnih vikendov do asfaltne ceste, kjer sem zavil levo. Hodil sem skozi vas Mizni dol, kjer sem videl veliko živali od ovac, konjev, kokoši, krav in psov. Prišel sem tudi do hiše Mizni dol 10, na katero me je opozarjal moj zvočni posnetek. Starejša ženska je sedela na klopci pred hišo in sem jo vprašal, če ve, da je njena hiša v vodiču Evropska pešpot E7. Nič ni vedela o tem, vendar se je z veseljem prebrala, potem ko je prinesla iz hiše svoja očala. Prosil sem jo, če lahko slikam njeno hišo, a ji ni bilo nič povšeči, da slikam tudi njo.

Zopet sem bil na asfaltni cesti za Vrhniko. Pot je vseskozi lepo označena z rdeče rumenimi oznakami, začenši od asfaltne poti za Smrečje kot je bilo že oprej omenjeno. Prišel sem do smučišča Ulovka, kjer sem zavil desno na velik parkirni prostor, ki je bil čisto prazen - pozimi verjetno ni tako - mimo lovske koče navkreber proti Planini. Na smerokazu za Planino sem ozrl stolp. Sprva nisem vedel, za kaj gre, a na vrhu Planine se je vse razjasnilo v zvezi s stolpom. Še prej me je čakal najbolj strm del, skozi katerega sem se kar zasopel. Končno sem prišel do planinske koče Planina, ki je bila zaprta. Skoraj bi spregledal stolp, a sem ga le opazil, se mu približal in z velikim strahom povzpel na njega. Pa to je variacija Eiflovega stolpa v Parizu, sem se rekel sem pri sebi. Ko sem prišel na pol lesenih stopnic, sem se hotel kar obrniti, ker se je stolp v vetru malenkostno majal. A potem, ko sem se nekoliko usedel na stopnice, sem nadaljeval hojo po stopnicah, prispel na vrh stolpa in v nelagodju od višine ogledal panoramo okolice, ki mi jo je ponujal stolp in naredil nekaj fotografij. Z veseljem sem se spustil po stopnicah na trdna tla.

Iz Planine gre E7 proti vodnemu izviru Lintvern in nato dalje proti planinski koči Star Maln. Strma planinska pot vodi proti tema dvema krajema. Pri izviru Lintvern privre voda izpod skal. Ta voda teče po strugi potoka do Starga Malna, kjer se formira tudi jezero. Železne stopnice, ki vodijo v jezero, naznanjajo, da se ljudje kopajo v njem. Voda pa ima največ 18 stopinj. To me je malo spominjalo na vodo, v kateri sem se kopal pred nekaj dnevi na kvarnerskih otokih, ki je imela podobno temperaturo in ni bila nič kaj topla. Omeniti je potrebno, da gre planiska pot vseskozi ob potoku do Starega Malna.

Do Vrhnike je bilo potrebno samo še iti po makedamski cesti od Starga Malna naravnost navzdol ob potoku. Med potjo mi ni bilo dolgočas, saj so mimo mene hodili vseskozi tekači, kolesarji. Končno sem dospel na Vrhniko na Betajnovo. Potem sem hodil nekaj časa po Betajnovi, prišel v neko drugo ulico, ne vem točno, ali Cesto 1. maja ali na Idrijsko cesto. Skratka zagledal sem avtobusno postajališče, kjer je stal avtobus s tablico Vrhnika - Ljubljana. Ljudi, ki so bili v bližini, sem vprašal, kdaj odpelje avtobus. Dobil sem informacija, da ob 18:40. Tako se je končal moj pohod Suhi Dol - Vrhnika. Bil sem kar utrujen po prehojeni poti.

2006-05-14T00:09:00.000-07:00

POHOD TURJAK - SELO PRI ROBU

Dne 13. 5. 2006 smo se zbrali na pohodu in srečanju ob 20 letnici ustanovitve E7 evropske pešpoti Slovenija. Zborno mesto je bilo v Turjaku. Najprej se je bilo možno ogledati grad Turjak. Vendar sem bil prepozen za ogled, ker sem imel v glavi, da se zberemo v Muljavi. Glede na to, da sem prišel v Muljavo 8:30 in je bilo treba nato še priti do Turjaka v 30 minutah, sem bil lahko srečen, da sem ujel začetek pohoda ob 9:00. Ko sem parkiral avto na Turjaku, so šli mimo mene že prvi pohodniki z rumenimi kapami Komisije za evropske pešpoti v Sloveniji.

Najprej nas je pot vodila skozi gozdove proti Malemu in Velikemu Osolniku po gozdni poti navkreber. Naš vodnik, po poklicu gozdar, nam je pokazal in opisal drevesno vrsto listavca z latinskim imenom Sorbus Sormularus. Poudaril je, da gre za listavce, ki je zelo primeren za izdelavo pohištva.

Na tem mestu nam je vodnik vzbudil pozornost na odtise medvedje šape v blatu. Med potjo nam je povedal še marsikaj o medvedih, kajti na gozdarski fakulteti je diplomiral iz te teme. Npr. da medved pride iz brloga tudi pozimi in rabi nekaj minut, da pride "k sebi". Medved je vsejed in uživa travo, mrhovino, sadje. Specialist pa je za lov na mlado srnjad. Ko dobi obilen obrok tudi več dni ne je. Napad na človeka se je v teh krajih redko zgodilo, pa vendar. Pozimi je starejši moški prišel na zasneženi cesti med medvedko in mladiči. Reakcija medvedke je bil napad. Nek drug moški pa je bil v gozdu s psom, ki je šel k medvedu. Medved je šel za psom, ki je tekel k gospodarju. Pes je bežal naprej, medved pa je napadel gospodarja. Zanimivo pa je bilo, da je imel medved brlog čisto v bližini vasi. Ljudje ga ne motijo. V teh gozdovih je tudi kakšno kardelo volkov, ki pa so pogosti plen lovcev. Tudi risi so v gozdovih.

Začeli smo se približevati Velikemu Osolnku, kjer nas je čakal lastnik kmetije, ki se ukvarja tudi s proizvodnjo suhe robe. "Mladi gospodar" nam je pokazal izdelavo kuholnice ročno in strojno. Lahko smo kupili tudi kuhalnice za 100 SIT za 3 kose. Pokazal pa nam je tudi cerkev Sv. Lovrenca nad vasjo.

Naslednji naš cilj je bila vas Osredek. Hodili smo navkreber po gozdnih poteh in jasah. Nekaj malega je bilo tudi asfalta. Prišli smo v mirno vas, brez hrupa iz avtocest - skratka vas, kakršne so bile nekoč naše, ko še ni bilo avtocest in ostale moderne infrastrukture.

Pečki je bila naslednja vas skozi katero smo morali iti, če smo želeli priti do Sela pri Robu, kjer se križata slovenska dela evropskih pešpoti E6 in E7.

Pot proti vasi Mački se je začela strmo vzpenjati in prišli smo do lepega zaselka, z zanimivo okrašenimi hišami, vikendi in grajsko urejenimi vrtovi.

Lesena tabla nas je usmerjala proti Predgozdu. Pot se je še vedno vzpenjala. Nato se je vzravnala in nas pripeljala do Sela pri Robu, kjer je stičišče E6 in E7. Pred planinsko koča je bilo že vse pripravljeno za krajšo slovesnost, na kateri so spregovorili predsednik komisije za evropske pešpoti Jože Prah, predstavnki Evropske popotniške zveze Jan Havelka in Robert Wurst. Predsednik Zavoda za gozdove Slovenije Andrej Kermavner. Sceno sta popestrila tudi učenca iz osnovne šole s skečem o medvedu in neutrodni harmonikar. Manjkal pa ni tudi Zeleni val s svojim ozvočanjem in simpatično napovedovalko z značilnim radijskim glasom, ki je povezovala srečanje. Ogledali smo si tudi bivak z večimi pogradi, kjer lahko prespijo evropohodniki. Ključ za bivak dobijo v bližnjih hiši, kjer skrbijo za njega.

2005-09-01T13:58:00.000-07:00

POHOD PO E6 IZ STAREGA TRGA PRI LOŽU DO ILIRSKE BISTRICE

PAKIRANJE STVARI V NAHRBTNIK

Dne 24. 8. 2004 okoli poldneva sem naložil v nahrbtnik hrano, pijačo, obleko in ostale potrebščine, ki sem jih načrtoval za pohod. Ugotovil sem, če naložim v nahrbtnik sok, paradižnik, konzervo s fižolom, kar sem vse načrtoval, bi bil le-ta pretežak. Zato sem to hrano pustil doma.

PREVOZ Z AVTOBUSOM NA RELACIJI: STRAHINJ-KRANJ-LJUBLJANA-STARI TRG PRI LOŽU-MARKOVEC

Dne 24. 8. 2004 sem se ob 15:50 odpravil na avtobusno postajo Strahinj, kjer sem se z avtobusom ob 16:01 odpeljal v Kranj. Za vozovnico sem plačal 300 SIT. V Kranj smo dospeli okoli 16:15, kjer sem počakal avtobus za Ljubljano. Avtobus za Ljubljano je pripeljal na avtobusno postajo Kranj ob 16:40. Za vozovnico sem plačal 790 tolarjev. Z avtobusom smo v Ljubljano prispeli ob 17:30. Na avtobusni postaji Ljubljana sem kupil vozovnico za relacijo Ljubljana – Markovec, za katero sem odštel 1.950 tolarjev. Avtobus je za Markovece odpeljal ob 18:15. Avtobus je peljal skozi Vrhniko, Pivko, Cerknico, Stari trg pri Ložu do Markovec. Avtobus me je zložil pred gostiščem Mlakar, ki se nahaja v vasi Markovec v bližini Starega trga pri Ložu. Večerja in nočitev v gostišču Mlakar, Markovec pri Starem trgu pri Ložu V gostišču Mlakar sem poiskal prijatelja Tomaža Zupančiča in Aleša Jurančiča, s katerima bomo skupaj prehodili relacijo Markovec pri Starem trgu pri Ložu– Ilirska Bistrica. Kakšno uro smo posedeli pred gostilno ob pijači. Sledila je večerja in spanje v lepo urejenih sobah. Hrano in pijačo nam je lastnik gostišča dal kot sponzorska sredstva. Zjutraj pa sem mu za sobo plačal 6.000 SIT.

POHOD MARKOVEC - STARI TRG PRI LOŽU - MAŠUN - SNEŽNIK - SVIŠČAKI

Dne 25. 6. 2004 sem se ob 6:30 odpravil na pohod Markovec – Stari trg pri Ložu – Mašun – Snežnik – Sviščaki. Hodil sem po markirani poti E6 – Slovenija. Najprej so me oznake vodile od Markovec do Starega trga pri Ložu. Nato sem zavil proti vasi Nadlesk po asfaltni cesti. V vasi Nadlesk so me oznake usmerile na makedamsko cesto, prečkal sem potok Obrh. Po prečkanju mostu čez potok Obrh sem zavil levo, da sem dospel v vas Šmarata. Iz vasi Šmarata sem se odpravil proti Gradu Snežnik. Pri gostilni v bližini gradu Snežnik sem zavil na gozdno pot. Po tej gozdni poti sem nadaljeval pot proti Bički lazi. Nekje sredi poti me je dohitel Tomaž Zupančič, ki je začel s pohodom približno eno uro za menoj, ravno tako Aleš Jurančič, ki pa me je dohitel malo višje. Tomaž Zupančič se je takoj odpravil naprej, z Alešem pa sva hodila skupaj vse do Mašuna, kamor sva prispela ob 13:15. Tu sva obedovala približno do 14:10. Za hrano sem plačal 2.200 SIT. Ob 14: 20 sva nadaljevala pot po planinski poti do Velikega Snežnika, kamor sva prispela ob 18:00. Načrtoval sem, da bomo prenočili v planinski koči Draga Karolina, ki pa je bila zaprta, kljub temu, da bi morala biti odprta. Zato smo hitro krenili proti Sviščakom, da nas ne bi ujela noč. V sviščake sva z Alešem po planinski poti prispela ob 20:00. Tomaž pa je prispel kakšno uro prej, ker je tudi tekel. Večerja in nočitev v planinskem domu Sviščaki Večerjali smo v planinski koči Sviščaki, kjer sem plačal za hrano in pijačo 3.500 SIT. Prenočili pa smo na skupnih ležiščih v prej omenjenem domu. Za prenočišče sem plačal 1.500 SIT.

POHOD SVIŠČAKI - KOZLEK - ILIRSKA BISTRICA

Pred pohodom Sviščaki – Kozlek – Ilirska Bistrica sem zajtrkoval iz mojega nahrbtnika. Ob 7:00 smo se z obema prijateljema odpravili proti Kozleku. Zopet sva pešačila skupaj z Alešem, medtem ko je Tomaž ves čas tekel naprej. 4 km sva hodila po široki makedamski cesti, nato pa sva na križišču, kjer je bila gozdarska hiša v kraju Okroglina, zavila levo proti Kozleku. Hodila sva po gozdnih poteh, planotah, kjer se je odpiral lep pogled na okolico Ilirske Bistrice. Končno sva dospela do planinske poti, ki naju je vodila do vrha Kozleka, ki je na nadmorski višini 997 m. Iz njega je čudovit pogled na vasi v okolici Ilirske Bistrice: Zabiče, Podgraje, Kuteževo, Jablanica, Vrbica, Vrbovo, Jasen itd. in v daljavi tudi na Ilirsko Bistrico. Iz Kozleka naju je planinska pot vodila do naslednjega vrha z imenom Goli Vrh. Nato pa se je planinska pot začela spuščati proti cesti Sviščaki – Ilriska Bistrica. Po kakšni uri hoda sva dospela do asfaltne ceste, po kateri sva pešačila vse do Ilirske Bistrice. Ko sva prispela v Ilrisko Bistrico je bilo potrebno samo še povprašati vaščane, kje je železniška postaja.

PREVOZ Z VLAKOM NA RELACIJI: ILIRSKA BISTRICA - LJUBLJANA - KRANJ - IN Z AVTOBUSOM NA RELACIJI: KRANJ - STRAHINJ

S pomočjo informacij ni bilo težko najti železniške postaje v Ilirski Bistrici. V bližinem bifeju sem s prijateljema počakal na vlak, ki je imel odhod ob 14:17. Ko se je bližala ta ura, sem se poslovil od prijateljev, ki sta nadaljeva pot po E6 – Slovenija proti Slavniku. Tu sem plačal za pijačo 800 SIT. Po odhodu iz bifeja sem se odpravil proti železniški postaji, kjer sem kupil vozovnico za Ljubljano. Za njo sem odštel 1250 tolarjev. Z vlakom sem se ob 14:17 peljal najprej do Postojne, kjer je bilo potrebno prestopiti na vlak za Ljubljano. Vlak za Ljubljano je prispel ob 15:13 in po slabi uri vožnje smo izstopili v Ljubljani ob 16:10. Na ljubljanski železniški postaji sem zagledal vlak za Kranj, na katerega sem vstopil in tudi z njim dospel v Kranj ob 17:00. Za vozovnico sem plačal 900 tolarjev, ker sem jo kupil na vlaku. Drugače stane 400 tolarjev. Iz železniške postaje Kranj sem pešačil pol ure do avtobusne postaje Kranj, kamor sem dospel ob 17:50. Ker sem čutil lakoto, sem v bližni Merkatorjevi samopostrežni nakupil nekaj hrane in pijače, za katero sem odštel 1.000 tolarjev. Na avtobus za Strahinj sem čakal do 18:25. Odpeljal me je do Strahinja po ceni 300 SIT. V Strahinju sem izstopil ob 18: 40 in dospel domov ob 18:45. Tako se je uspešno zaključi projekt.