POHOD PREDGOZD (SELO PRI ROBU) - MARKOVEC (STARI TRG PRI LOŽU)
Iz križišča slovenskih evropskih pešpoti E6 in E7 v Predgozdu smo že v zgodnjih jutranjih urah, ko se je komaj zdanilo nadaljevali pot proti Novi vasi na Blokah in dalje proti Markovecu v bližini Starega trga pri Ložu.

Pot nas je najprej vodila proti Mohorju in Boštetju po makedamski oz. asfaltni cesti. Ves čas ob poti so bili postavljeni rimski miljniki, ki so bili narejeni iz pokončnih lesenih debel. V rimskih časih je na teh mestih potekal 3 obrambni rimski zid. Pred časom so ustanovili društvo, ki se ukvarja z rimskimi časi in v teh krajih prirejajo na jesen rimske dneve ali nekaj podobnega. Takrat kuhajo jedi po rimskih receptih, za otroke prirejajo rimske igre, prikazujejo animacije življenja v rimskih časih ipd. Po takih poteh smo hodili do mesta, kjer sta se ločili E6 in E7 pot. E6 je zavila ostro levo navzdol v gozd, medtem ko se je E7 nadaljevala po makedamu do Velikih Lašč.





Zopet smo bili v gozdu, če se malo pošalim, smo šli po medvedjih stopinjah. Ko smo zopet prišli na plano, smo začutili veter, ki je tega dne pihal po notranjsih krajih. Šlo je za pravi zimski veter, ki gre skozi kosti. Nebo je bilo oblačno in prav lahko bi padal tudi dež, kar pa se tega dne ni zgodilo. Občasno je samo rahlo rosilo. Nadaljevali smo pot po asfaltu, nekaj po makedamu, skozi vas Lužarje, Strmica proti Mramorovo. Malo pred vasjo je Tone našel delno obdelan kos lesa, iz katerega naj bi naredili leseno žlico. Tone ga je z velikim veseljem pobral in shranil v nahrbtnik, saj si je že celo pot želel tak predmet. Dogodek pa smo zabeležili tudi na "filmski trak". V tej vasi smo iskali tudi žig e6 poti, a nam je povedal domačin, ki je pripravljal drva za zimo, da v hiši, kjer naj bi hranili žig, ni nikogar že 10 let.






Brez vtisa štemplja Mramorovo smo odšli naprej proti značilni bloški pokrajini: obširni travniki z nizko rjavo travo v pozno jesenskem času, pasovi iglastih gozdov, nizko grmičovje kot je brin, manjši potoki s tekočo vodo in močvirja. Skozi tako pokrajino smo hodili kakšno uro ali več, ko smo končno prišli do Bloškega jezera. To jezero ima urejeno betonsko obalo, klopce, igrala na obali za otroke. Tistega dne pa je v vodi plavalo nekaj rac. Ko smo opazili vikende po bregovih nad cesto, cerkev z maketo v bajarčku pred njo in nekaj kmečkih hiš čez cesto, smo ugotovili, da smo v Volčjem. Nižje naprej smo prišli do ograde, kjer so se pasli konji. Najprej je Tone pobažal enega od konj. Miha pa je konje pogostil z jabolkom. To je videl tudi gospodar, ki nam je prinesel v majhnik kozarčkih slivovko kot nagrado za prijaznost do njegovih konj.









Nadaljevali smo pot proti Novi vasi, največji naselbini na bloški planoti. Če smo prej v ogradi videli 3 konje, smo sedaj prišli do ranča, kjer se je paslo večje število konj in ovac skupaj. Ravno takrat sta jih hranila s senom mlada punca in fant, verjetno njihova lasntika. Potem je pa šla pot samo še navzdol v Novo Vas. Nova vas je veliko naselje s številnimi hišami. Šli smo tudi mimo tovarne Novolit, gostilne, trgovin in tudi dveh vodnjakov, eden je bil manjši, drugi pa večji. Tone je povedal legendo, ko so Italijani izvajali loško ofenziov, so njihovi konji popili vodo iz vodnjaka v nekaj minutah zaradi velike žeje.







Skozi vas Faro, ki je nekaj sto metrov oddaljena od Nove vasi, smo odšli proti Matuljam, vasi, ki smo jo lahko videli z očmi že iz Fare. Vas je bila postavljena pod mogočnim hribom, do katere smo prišli po asfaltni cesti po približno 1 uri. Med potjo pa sem sam pri sebi in nekajkrat tudi na glas obujal spomine, kako je bilo na Bloških tekih, na katerih sem nastopil dvakrat. V vasi Metulje smo slekli anorake ipd., ker sedaj smo morali v breg, baje po rimski poti. Medtem časom, ko smo se pripravljali, se nam je pridružil mlad fant, star okoli 11 let, katerega je zanimalo, od kod prihajamo, kam gremo. Govor pa je bil tudi o medvedih, za katere je fantič dejal, da so hudi in da jih je že videl njegov oče.






Sedaj je bilo potrebno 2 ure hoditik po gozdu gor in dol, nekaj časa po makedamu, nekaj časa po gozdni poti, dokler nismo prišli do resnično široke makedamske ceste, ki je šla proti Loškemu potoku. Po tej cesti smo se spuščali slabo uro, da smo prišli na obrobje gozda in zagledali gostilno Mlakar v Markovecu. Čez travnike smo šli do gostilne, kjer smo imeli kosilo. Avtobus smo čakal pred hišo že nekaj minut prej, da nam ne bi bilo potreno hoditi peš v stari trg. Vse je šlo po načrtu, ko je prišel avtobus mimo nas, je na našo prošnjo zaustavil "konje, nas vzel v avtobus in peljal do Ljubljane.








Za konec mojih prvih pohodov po slovenskem delu E6-lahko to pot še kdaj ponovim- lahko povem, da je trasa dobro markirana, na poti je v glavnem dovolj prenočišč z redkimi izjemami, lahko se pride tudi do hrane in pijače, če imamo potrebo. Glede na to, da nisem srečal v 13 dnevni hoje po e6 nobenega popotnika po E6, lahko postavim hipotezo, da hodi po tej trasi bolj malo popotnikov, kar pa je mogoče škoda glede na pestrost, ki jo nudi ta dolga obhodnica v Sloveniji. Će navedem podatek, ki sem ga slišal od domačina v Volčjem: do leta 1996 je šlo mimo njegove hiše vsak mesec 30 ljudi. V letu 2006 in nazaj do prej omenjenega leta, pa jih gre vsak mesec le še 6 evropohodnikov.

POHOD GROSUPLJE - PREDGOZD (SELO PRI ROBU)
Tri pohodnike: Janeza, Miha in Toneta je čakala naslednja etapa po E6: Grosuplje - Stari trg pri Ložu. Za mene je bila to zadnja etapa na slovenski E6, zato je bila še nekaj posebnega. Pa tudi dejstvo, da nas bo pot vodila čez Bloke, kjer sem dvakrat sodeloval na tekaških smučarskih prireditvah in čudoviti film o Bloški planoti, ki sem si ga ogledal na televiziji, sta me spodbujala k hoji po tem delu.

Krenili smo iz grosupljske avtobusne postaja proti gostilni Krpan, kjer naj bi hranili žig E6. Za njega sta bila zainteresirana posebno Tone, pa tudi Miha, ga je rad vtisnil v svoj E6 dnevnik. Osebno pa ne iščem žigov, kot ste opazili, rajši pišem blog. Nič ne bi bilo narobe, če bi tudi blogi veljali kot ena izmed oblik potrjevanja hoje po E6.


Iz gostilne Krpan nas je pot vodila mimo grosupeljskega pokopališča čez polja do železniške proge, ki smo jo prečkali. Na tem mestu si je možno ogledati stop znak, kakršni so bili pred mnogimi leti. Idiličen kraj pod bregom z manjšo hišo ob strani. Tisti trenutek je mimo pripeljal tudi tovorni vlak, morda za Kočevje. Nas je pot vodila navkreber po dokaj strmi asfaltni poti. Ob robu poti je bil plitev jarek za hodurnik z vgrajenimi pokončnimi špičastimi ploščami, da bi zaostavljali tok vode. Na vrhu hriba je bila vas Spodnja Slivnica. Dokaj velika vas s cerkvijo. Nato smo se spustili po hribu navzdol do travnikov in polj in po njih smo se približali obromkom gozdov, z kmečko hišo na robu. Pred hišo se je bohotilo manjši bajer, za kopanje prav gotovo ni bil primeren, za drsanje pozimi pa morda.




Za hišo smo krenili v gozd. Nekaj časa smo hodili za domačinom, ki ga je spremljal pes iz prej omenjene kmetije, kmalu pa smo ga izgubili izpred oči in ostali sami na poti. Navkreber po bregu smo prišli v vas Cerovo. Na asfaltni poti smo srečali domačina, ki nam je povedal nekaj o medvedih: odrel mu je med ovce in eno izmed njih raztrgal. Z veseljem nam je povedal, da je letos nekaj dni hodil po Pohorju, tudi čez Male Kope, kjer je tudi nas v letošnjih poletnih časih vodila E6. Zopet smo bili sami v gozdni strmini, namenjeni proti cerkvi na Taboru. Kmalu smo jo ogledali na vrhu hriba, zakrito z listnatim drevjem. Radovednost nas je gnala iz naše poti, po gozdni cesti navzgor do cerkve, obdane z obzidjem. V notrajnost nam ni uspelo priti, ker je bila zaklenjena. Odprla naj bi se šele okoli 14 ure. Upali smo na razgled na bližnjo okolico, a smo ugotovili, da Tabor ni razgledna točka. Vrnili smo se nazaj na E6. Še prej pa smo si ogledali kapelico Sv. Antona, zavetnika najinega sohodača Toneta. Sledila je obvezno fotografiranje, najprej s Tonetovim fotoaparataom, nato pa z mojim zaradi tehničnih težav. Zopet smo bili na poti proti Županovi jami, do katere sem načrtoval pohod že poleti v okviru Kluba popotnikov po evropskih pešpoteh, a načrt je ostal neuresničen zaradi delovne sobote. Kmalu smo ogledali reklamne table, ki so usmerjale proti Županovi jami. Kot se za kraško jamo spodobi, je tudi tu bila brunarica v njeni neposredni bližini, prelepljena s turističnimi reklamami. Malo naprej po klancu navzdol je bil urejen vhod v Županovo jamo, v tistem trenutku zaklenjen. Namreč v tistem času v okolici jame ni bilo žive duše, razen nas treh.





Naslednja vas, ki nas je čakala obsijana v jutranjem soncu so bile Velike Lipljane. Prijatelja sta odšla v lov za štampiljko k hišni številki 2, k zgovornemu gospodu Francu Kanduču, legendi ob poti, ki se ga z veseljem spominjamo številni popotniki. Za njega sem slišal že od prijatelja Tomaža Zupančina, ki je prehodil E6 v rekordnih 7 dneh. Kar nekaj časa jih ni bilo in takoj sem vedel, da se je nekaj zanimivega dogajalo pri tem zgovornem in prijaznem gospodu. Ko sta prišla nazaj, sta mi povedal, da je imel na mizi 10 različnih štampiljk obhodnic in jima je rekel, naj kar sama najdeta želeno. Prejela pa sta tudi pozdrave za našo večerno gostiteljico s hrano, pijačo in prenočiščem v Predgozdu, gospo Silvo.

Iz Velikih Lipljanov nas je pot vodila skozi gozdove Medvedjice. Resnično je teren izgledal idealen za različne živali, med katerimi je glavni medved. Na srečo nismo ugledali to zver, da bi jo bilo potrebno potem fotografirati. Šli smo tudi mimo razcepa E6 sredi teh gozdov: ena izmed poti je zavila ostro desno proti Želimju, Iškemu Vintgartu, Krvavi peči in Mačkovcu. Mi pa smo se odločili za varianto Turjak zaradi kratkega dneva, ker se ob 5 popoldan že zmrači. Ta pot je 10 km krajša in lažje prehodna. Najprej smo prišli v vas Mali Ločnik, nato po poti navzdol do ceste Ljubljana - Kočevje. Potrebno je bilo iti čez cesto, navzdol v gosto poraščen gozd, k miniaturnim slapovom Bajdinškega potoka. Naprej smo ogledali na robu gozda skladovnice colaric, ko smo pa naredili še nekaj korakov smo bili že na Turjaku. Pri gostilni Rozamunda smo imeli krajši odmor in čas za malico. Od tu smo imeli že pogled na našo naslednjo pohodniško točko, cerkev na Velikem Osolniku.





Ko smo bili zopet na poti, nas je vodila v gozd pred Turjakom, kjer je bila urejena gozdna učna pot. Hodili smo po prijetnem gozdu, dokler nismo prišli na jaso, kjer se je odprl pogled proti Iški in nazaj proti Turjaškemu gradu. Šli smo tudi mimo osamljene manjše cerkve na travniku, za katero nismo dobro vedeli, zakaj so jo postavili na tako osamljenem in skritem kraju. Stopili smo zopet na asfalt in skozi vas Mali Osolnik. Nato pa smo se pričeli približevati Velikemu Osolniku, ki v nasprotju s prej omejeno cerkvijo opozarja na svojo prisotnost že v Turjaku, kajti bohoti se na vrhu opazne vzpetine. Iz Velikega Osolnika vodi pot navzdol proti manjšemu zaselku Laze. Na obrobju te vasi stoji tabla območje medveda, kar pa ni nobena posebnost za te kraje. Podobno tablo sem videl na Polici pred Grosupljem in tudi na Blokah.



V tem delu smo morda hodili največ po gozdu gor in dol na etapi od Grosuplja do Starega trga pri Ložu. Kar nekaj čase je trajalo, da smo prišli do vasi Osredek. Tu pa je že opaziti zametke bloške pokrajine, senožeti s posameznimi pasovi gozda. Zopet smo šli malo gor in dol po gozdu, mimo potoka z ruševinami mlina in nato na asfaltno cesto, ki je najprej vodila v Strletje. Tu smo srečali domačine, ki so z nami z veseljem izmenjali nekaj besed, o kom drugem kot medvedih in naši poti. Že smo bili zopet "v klancu" namenjeni proti naši današnji končni točki, križišču E6 in E7 poti v Predgozdu oziroma Selu pri Robu. Šli smo skozi vas Mačke, kjer so poleg kmečih hiš tudi vikendi in dalje po makedamu navkreber do gozdne poti, po kateri smo hodili več kot 2 km, da smo ogledali gozdarsko ali lovsko kočo v Predgozdu, kjer smo načrtovali današjo večerjo in prenočevanje. Najprej smo si prebrali parole o združevanju narodov preko evropskih pešpoti, zapisane v les, morda z malo premalo kontrastno rumeno barvo. Nato pa smo zagledali gospo Silvo z loncem Jote, ki smo jo predhodno naročili že dva dni prej po telefonu. Odklenila je koča, pripravila večerjo in kmalu smo sedeli za mizo ob hrani in pijači. V sosednji sobi so se nam pridružili ljudje v abrahamovih letih, ki so se družili ob pijači. Ko se je ura približala 8 uri zvečer, smo se s svetilkami na glavi odpravili do brunarice Evropskih pešpoti, kjer smo prenočili tisto noč. Ker v brunarici ni bilo elektrike, so nam zelo prav prišle čelne svetiljke. Ko smo se vlegli na pograde, smo kmalu trdno zaspali so naslednjega dne, ko nas je čakala pot od Predgozda do Markovec pri Starem trgu v bližini Loža.