POHOD SUHI DOL - VRHNIKA
Z avtobusom iz Škofje Loke sem se vrnil v Suhi Dol, kjer sem končal pot v avgustu 2005. Že takrat sem si malo ogledal, kje bi nadaljeval pot proti Vrhniki. Mimo skednja je na travnike vodila markirana pot Loške planinske transverzale. V tem delu ni bilo opaziti rdeče rumenih oznak evropskih pešpoti.

Najprej sem hodil po teh markacijah, ki so me vodile za kmetijo in naprej v gozd. Kmalu sem dospel na oster ovinek, kjer sem zavil levo v pobočje, porašeno z gostimi iglastimi gozdovi. Opazil sem tudi napravo gozdarjev, ki je namenjena za uničevanje lobadarja. Naprava je bila nameščena na lesen drog.


Nato sem hodil navkreber, obsijan z soncem in pogledom na bližnjo in daljno okolico Horjula. Kmalu sem dospel do kmetije, kjer sem na notranjih okenskih policah opazil pokale. Spraševal sem se, s kakšnim športom se ukvarja njihov lastnik. Mogoče pa je gorski tekač ali kolesar, saj je okolica zelo gor in dol.


Pot se je nadaljevala s podobno konfiguracijo in okolico in zopet sem pred seboj zagledal kmetijo, ki pa je bila bolj živa. Ljudje iz te kmetije so opravljali kmečka opravila, njihovi psi pa so z laježem in približevanju meni nakazovali, da sem na tujem ozemlju.

Kmalu sem bil zopet sam v gozdu in sledila je zopet kmetija, pred katero je starejša ženska cepila drva. Imela pa je še bolj hudega psa kot so jih imeli pri prejšnji kmetiji. Hitro je stekel za moj hrbet, najrajši bi me kar ugriznil. Kasneje mi je prej omenjena ženska povedala, da ga "živcirajo" moje palice. A dvomim v to tezo, občutke imam, da je šlo za bolj koleričnega psa. Povedala mi je tudi, da sta bila v teh krajih 2 medveda, enega so ustrelili, drugi pa se klati, kdo ve kje. Na tem mestu sem malo skrenil iz poti, a hitro sem spoznal, da grem v napačno smer. Zato sem se vrnil mimo kmetije do transformatorske postaje, kjer sem zavil levo ob robu gozda navzdol.

Kmalu sem prišel v zaselek Šentjošt, kjer sem se vzpel na vzpetino in preko nje do makedamske ceste, ki je vodila proti Smrečju. Tu sem zagledal majhno ptičko, ki sem jo večkrat fotografiral, a iz neznanih razlogov slike nisem ugledal na svojem fotoaparatu. Kakšna škoda!


A še nisem omenil! Prvič sem si doma na diktafon z mini kasetami posnel opis poti iz vodnika Evropska pešpot E7, avtorja Daria Cortesea. Vseskozi sem imel diktafon v žepu, slušalko pa v ušesih in večkrat poslušal opis. Tako sem dokaj uspešno držal pravo smer proti Vrhniki. Tu me je glasovni posnetek usmeril navzdol po makedamski cesti, da bom prišel v Smrečje. Na vrhu te vzpetine sem ozrl na daljnem hribu proti Vrhniki cerkev Sv. Treh Kraljev, ki jo je omenila prej omenjena ženica: "Ali greste proti Trem Kraljem?"

Po makedamski cesti, ki se je ves čas spuščala, sem prišel na asfaltno cesto za Smrečje. Še prej pa sem pred ovinkom na smreki opazil poštni nabiralnik. Verjetno poštar ne nosi pošte v vas, ampak jo pusti, kar v tem nabiralniku. Očitno so ljudje v teh krajih vrni pred tatovi.

Sedaj ko to pišem, pa sem spoznal, da Cortese svetuje drugo varianto. V tem delu poti sem dolgo časa poslušal opis te variante in sem mislil, da velja od Smrečja naprej.

Čakala me je asfaltna cesta, ki mi je kar ustrezala za spremembo. Tu sem tudi prvič videl oznake evropske pešpoti: okrogle in pravokotne. Cesta je bila zelo neprometna, srečal me je redek avto in kakšen gorski kolesar. Po nekaj kilometrih sem dospel v vas Smrečje, ki je imela kar bogato infrastrukturo za te kraje: gostilno Kasarna, cerkev. Glede na prej omenjen nerazumljen zvočni posnetek iz moje strani, sem spraševal gostilničarja gostilne Kasarna, kje naj nadaljujem pot. Prijazno mi je svetoval, poleg tega sem ga prosil tudi za vizitko. Z veseljem mi jo je izročil, poleg tega pa sem dobil tudi prospekt, ki turistično opisuje te kraje. Naredili so lep turistični prospekt z opisi bližnjih krajev in bližajočih kulturnih in zabavnih prireditev, ki se bodo zvrstile.



Pri cerkvi sem zavil levo na makedamsko cesto, ki je vodila proti Planini nad Vrhniko. Kar kakšno uro sem hodil po tej makedamski cesti, najprej navzgor, potem navzdol, dokler nisem prišel do 2 kapelic in najbolj razveseljujoče do smerokaza Zaplana, ki jo je navajal tudi moj zvočni vodič. Potrebno je bilo iti mimo ličnih vikendov do asfaltne ceste, kjer sem zavil levo. Hodil sem skozi vas Mizni dol, kjer sem videl veliko živali od ovac, konjev, kokoši, krav in psov. Prišel sem tudi do hiše Mizni dol 10, na katero me je opozarjal moj zvočni posnetek. Starejša ženska je sedela na klopci pred hišo in sem jo vprašal, če ve, da je njena hiša v vodiču Evropska pešpot E7. Nič ni vedela o tem, vendar se je z veseljem prebrala, potem ko je prinesla iz hiše svoja očala. Prosil sem jo, če lahko slikam njeno hišo, a ji ni bilo nič povšeči, da slikam tudi njo.















Zopet sem bil na asfaltni cesti za Vrhniko. Pot je vseskozi lepo označena z rdeče rumenimi oznakami, začenši od asfaltne poti za Smrečje kot je bilo že oprej omenjeno. Prišel sem do smučišča Ulovka, kjer sem zavil desno na velik parkirni prostor, ki je bil čisto prazen - pozimi verjetno ni tako - mimo lovske koče navkreber proti Planini. Na smerokazu za Planino sem ozrl stolp. Sprva nisem vedel, za kaj gre, a na vrhu Planine se je vse razjasnilo v zvezi s stolpom. Še prej me je čakal najbolj strm del, skozi katerega sem se kar zasopel. Končno sem prišel do planinske koče Planina, ki je bila zaprta. Skoraj bi spregledal stolp, a sem ga le opazil, se mu približal in z velikim strahom povzpel na njega. Pa to je variacija Eiflovega stolpa v Parizu, sem se rekel sem pri sebi. Ko sem prišel na pol lesenih stopnic, sem se hotel kar obrniti, ker se je stolp v vetru malenkostno majal. A potem, ko sem se nekoliko usedel na stopnice, sem nadaljeval hojo po stopnicah, prispel na vrh stolpa in v nelagodju od višine ogledal panoramo okolice, ki mi jo je ponujal stolp in naredil nekaj fotografij. Z veseljem sem se spustil po stopnicah na trdna tla.










Iz Planine gre E7 proti vodnemu izviru Lintvern in nato dalje proti planinski koči Star Maln. Strma planinska pot vodi proti tema dvema krajema. Pri izviru Lintvern privre voda izpod skal. Ta voda teče po strugi potoka do Starga Malna, kjer se formira tudi jezero. Železne stopnice, ki vodijo v jezero, naznanjajo, da se ljudje kopajo v njem. Voda pa ima največ 18 stopinj. To me je malo spominjalo na vodo, v kateri sem se kopal pred nekaj dnevi na kvarnerskih otokih, ki je imela podobno temperaturo in ni bila nič kaj topla. Omeniti je potrebno, da gre planiska pot vseskozi ob potoku do Starega Malna.







Do Vrhnike je bilo potrebno samo še iti po makedamski cesti od Starga Malna naravnost navzdol ob potoku. Med potjo mi ni bilo dolgočas, saj so mimo mene hodili vseskozi tekači, kolesarji. Končno sem dospel na Vrhniko na Betajnovo. Potem sem hodil nekaj časa po Betajnovi, prišel v neko drugo ulico, ne vem točno, ali Cesto 1. maja ali na Idrijsko cesto. Skratka zagledal sem avtobusno postajališče, kjer je stal avtobus s tablico Vrhnika - Ljubljana. Ljudi, ki so bili v bližini, sem vprašal, kdaj odpelje avtobus. Dobil sem informacija, da ob 18:40. Tako se je končal moj pohod Suhi Dol - Vrhnika. Bil sem kar utrujen po prehojeni poti.

POHOD TURJAK - SELO PRI ROBU

Dne 13. 5. 2006 smo se zbrali na pohodu in srečanju ob 20 letnici ustanovitve E7 evropske pešpoti Slovenija. Zborno mesto je bilo v Turjaku. Najprej se je bilo možno ogledati grad Turjak. Vendar sem bil prepozen za ogled, ker sem imel v glavi, da se zberemo v Muljavi. Glede na to, da sem prišel v Muljavo 8:30 in je bilo treba nato še priti do Turjaka v 30 minutah, sem bil lahko srečen, da sem ujel začetek pohoda ob 9:00. Ko sem parkiral avto na Turjaku, so šli mimo mene že prvi pohodniki z rumenimi kapami Komisije za evropske pešpoti v Sloveniji.

Najprej nas je pot vodila skozi gozdove proti Malemu in Velikemu Osolniku po gozdni poti navkreber. Naš vodnik, po poklicu gozdar, nam je pokazal in opisal drevesno vrsto listavca z latinskim imenom Sorbus Sormularus. Poudaril je, da gre za listavce, ki je zelo primeren za izdelavo pohištva.

Na tem mestu nam je vodnik vzbudil pozornost na odtise medvedje šape v blatu. Med potjo nam je povedal še marsikaj o medvedih, kajti na gozdarski fakulteti je diplomiral iz te teme. Npr. da medved pride iz brloga tudi pozimi in rabi nekaj minut, da pride "k sebi". Medved je vsejed in uživa travo, mrhovino, sadje. Specialist pa je za lov na mlado srnjad. Ko dobi obilen obrok tudi več dni ne je. Napad na človeka se je v teh krajih redko zgodilo, pa vendar. Pozimi je starejši moški prišel na zasneženi cesti med medvedko in mladiči. Reakcija medvedke je bil napad. Nek drug moški pa je bil v gozdu s psom, ki je šel k medvedu. Medved je šel za psom, ki je tekel k gospodarju. Pes je bežal naprej, medved pa je napadel gospodarja. Zanimivo pa je bilo, da je imel medved brlog čisto v bližini vasi. Ljudje ga ne motijo. V teh gozdovih je tudi kakšno kardelo volkov, ki pa so pogosti plen lovcev. Tudi risi so v gozdovih.



Začeli smo se približevati Velikemu Osolnku, kjer nas je čakal lastnik kmetije, ki se ukvarja tudi s proizvodnjo suhe robe. "Mladi gospodar" nam je pokazal izdelavo kuholnice ročno in strojno. Lahko smo kupili tudi kuhalnice za 100 SIT za 3 kose. Pokazal pa nam je tudi cerkev Sv. Lovrenca nad vasjo.







Naslednji naš cilj je bila vas Osredek. Hodili smo navkreber po gozdnih poteh in jasah. Nekaj malega je bilo tudi asfalta. Prišli smo v mirno vas, brez hrupa iz avtocest - skratka vas, kakršne so bile nekoč naše, ko še ni bilo avtocest in ostale moderne infrastrukture.




Pečki je bila naslednja vas skozi katero smo morali iti, če smo želeli priti do Sela pri Robu, kjer se križata slovenska dela evropskih pešpoti E6 in E7.





Pot proti vasi Mački se je začela strmo vzpenjati in prišli smo do lepega zaselka, z zanimivo okrašenimi hišami, vikendi in grajsko urejenimi vrtovi.


Lesena tabla nas je usmerjala proti Predgozdu. Pot se je še vedno vzpenjala. Nato se je vzravnala in nas pripeljala do Sela pri Robu, kjer je stičišče E6 in E7. Pred planinsko koča je bilo že vse pripravljeno za krajšo slovesnost, na kateri so spregovorili predsednik komisije za evropske pešpoti Jože Prah, predstavnki Evropske popotniške zveze Jan Havelka in Robert Wurst. Predsednik Zavoda za gozdove Slovenije Andrej Kermavner. Sceno sta popestrila tudi učenca iz osnovne šole s skečem o medvedu in neutrodni harmonikar. Manjkal pa ni tudi Zeleni val s svojim ozvočanjem in simpatično napovedovalko z značilnim radijskim glasom, ki je povezovala srečanje. Ogledali smo si tudi bivak z večimi pogradi, kjer lahko prespijo evropohodniki. Ključ za bivak dobijo v bližnjih hiši, kjer skrbijo za njega.